Skip to content

Permakultura in “boomefekt” – KONEC ZGODBE

Boom efekt sem uporabil samo enkrat, pred petimi leti, da sem uničil trajno rastje in poizkusil na hitro zasaditi nove vrste rastlin.

Ali bi to naredil še enkrat? Odgovor je NE. Zakaj? Ker preprosto ni dolgoročnega učinka. Od mešanice semen, ki sem jo posejal je po petih letih ostala le še detelja, ki je trajnica. Enoletne rastline se niso uspele samostojno zasajati v zadostnem številu, da bi se ohranile. Njihovo mesto so zasedle pionirske rastline, ki so bistveno bolj prilagojene za zasajanje na golem zemljišču, nato pa so počasi začele dominirati trave. Detelja raste uspešno tam kjer kosim,  kjer pa vse prepuščam naravi jo počasi izrinjajo višje rastline, ki prevzemajo svetlobo. Po drugi strani pa se je detelja uspešno zarasla tudi na drugih delih parcele, ki jih nisem škropil s herbicidom pač pa le posejal seme med travo zgodaj spomladi. Po petih letih je narava vzpostavila enako stanje kot je bilo pred aplikacijo zloglasnega herbicida. Lahko bi rekel, da je narava zmagala. V bistvu si moram priznat, da sem vse počel zaman. Počasi se mi začenja svitati kaj je Fukuoka mislil s svojim slavnim stavkom, da je “vse kar človek naredi nepotrebno in brez pomena” 🙂 .

Ali mi je žal, da sem to naredil? Odgovor je NE. Zakaj? Ker sem se ogromno naučil, ko sem lahko od blizu opazoval vse te spremembe in dinamiko naselitve, razraščanja in izginjanja posameznih rastlinskih vrst. Prav tako mislim, da je kemično onesnaženje mojega zemljišča zaradi enkratne aplikacije Glifosata na rastlinah, ki niso namenjene prehrani, zanemarljivo majhno. Je pa velik problem, ko se tak herbicid uporablja večkratletno direktno na kmetijskih pridelkih, ki končajo v naših želodcih. In ta herbicid resnično uniči popolnoma vse razen Monsantove koruze in soje.

Sadja že dolgo ne škropim več, niti z bakrom, ki se ga recimo na veliko uporablja v ekološki pridelavi, kljub temu, da je dokazano kancerogen. Pravzaprav sem škropilnico nekaj let nazaj prodal na “Bolhi” 🙂 .  Veliko večji problem za ekosistem kot Glifosat, so po mojem mnenju insekticidi, predvsem neselektivni kot je recimo “Confidor”, ki pokončajo ne samo uši ampak tudi vse ostale žuželke, vključno z njihovimi sovražniki. Odkar imam zemljišče “zanemarjeno” se pravi visoko travo, ki jeseni obleži tam kjer je zrasla in kupe vej in kamenja vsepovsod, z ušmi nimam več težav. Saj jih junija pride nekaj, bolj na liste spodnjih vej, ampak škoda je zanemarljiva. Tudi na mladih sadnih sadikah ne delajo več posebne škode v smislu, da bi se rast zaustavljala. Očitno se je po prenehanju škropljenja v nekaj letih vzpostavilo ravnovesje z naravnimi sovražniki uši, ki v odmrlem lesu in votlih steblih posušenih rastlin uspešno prezimijo in držijo populacijo uši na nivoju, ki ne povzroča skoraj nobene škode.

 

.

 

.

Advertisements

Načrtovanje vrta okrog hiše

PREJ:

primskovo_prej 001

POTEM:

primskovo_potem 001

Ko smo se preselili v hišo starejše izgradnje (1930) je ta že imela zelo lep vrt, poln sadnega drevja, lepo skrit zadaj za hišo. Okrog leta 1960 je bilo nadzidano prvo nadstropje, ter garaža (H) in drvarnica (P). Samo hišo nismo kaj veliko spreminjali. Podrli smo stopnišče v pritličje (K) in zgradili novo obrnjeno vzporedno z balkonom ter ga pokrili z manjšim nadstreškom.

Garaža (H) je imela na koncu majhno delovno mizo, vendar prostora za delo ni bilo dosti, razen če se je avto umaknil iz garaže. Ravno tako ni bilo dosti prostora za dodatno delovno površino in še kak kos orodja, kot naprimer namizno krožno žago. Poleg tega so bila vrata v garažo dvokrilna lesena, kar je pomenilo, da si moral vrata najprej odpreti, odpeljati avto na cesto in potem nazaj zapreti. Za rešitev teh dveh težav sem vhodna vrata odstranil, garažo pa 2.5 metra v notranjosti pregradil z novo steno in vrati. Tako sem dobil prostor za delavnico, avomobil pa je sedaj parkiran na pol v bivši garaži in na pol na dovozu. Kratek dovoz med garažo in cesto pa sem pokril z nadstreškom. Tako je avto pod streho, večji del garaže pa je postal delavnica kjer nastajajo različni zanimivi projekti.

Ob severo-vzhodnem zidu je bil postavljen star lesen nadstrešek, lopa, kurnik (J), ki je bil že v fazi razpadanja. Tega sem odstranil in namesto njega postavil malo širši in precej krajši nadstrešek, ki služi kot kolesarnica. Zraven se nahaja drvarnica (P), ki jo nisem spreminjal saj dobro služi svojemu namenu in je ravno prave velikosti za drva, ki jih čez zimo pokurimo.

Na vrtu za hišo je rasla ogromna stara jablana (A) visoka 10 m, premer krošnje pa le kak meter manj. Resnično ena največjih jablan kar sem jih videl. Čeprav je še vedno dajala kar nekaj pridelka je bilo nabiranje zaradi višine zelo zahtevno, pa tudi zdravstveno stanje drevesa je bilo že slabo. Krošnja se je sušila, deblo je bilo popolnoma votlo. Zasedala pa je najbolj sončno mesto na vrtu in zaradi višine metala senco na slivo (F), ki je bila okužena z virusno boleznijo – šarko in ni kaj dosti rodila.  Zadaj je bila posajena vrsta rdečega ribeza, prav tako starega kakih 30 let, ki pa tudi ni bil prav sladek, verjetno mu je škodovala senca še enega ogromnega drevesa, velike češnje hrustavke (G), prav tako visoke vsaj 10 metrov, vendar čudovitega okusa, le nabiranje je bilo zaradi višine težavno. V senci velike jablane (A) je postavljena lesena vrtna lopa (L), stara kakih 30 let. Lopa je postavljena na betonsko ploščo, streha ni nikoli puščala in nadstreški so široki po pol metra na vse strani, z žlebovi na koncu. Zaradi tega je lopa kljub starosti odlično ohranjena. Odločil sem se, da lopo definitivno ohranim, ker je odlična in na dobrem mestu. Staro jablano (A) sem požagal, prav tako okuženo slivo (F). Veliko češnjo sem amputiral štiri glavne veje in jo tako prikrajšal za polovico. Čeprav je ogromna ni tako zelo stara in zato sem računal, da se bo lepo obrasla v nekaj letih. Rasla je namreč ob kupu gnoja, ki se je nalagal v severnem kotu parcele, poleg tega pa se vsa meteorna voda iz strehe hiše in celotnega dvorišča steka ravno nad njene korenine. Nekaj let je češnja izgledala zelo grdo, v petih letih pa si je ponovno ustvarila lepo oblikovano krošnjo. Ribez pod njo sem odstranil oz. je propadel kar sam. Na to mesto sem posadil nekaj grmovij ameriških borovnic, ki bolje prenašajo senco, pa tudi rajši jih jemo.

Na vrtu se nahaja tudi jablana na sejancu sorte jonagold (C). Drevo je kar veliko, zdravo, jabolka pa so odlična, zato tu ni bilo nobenih sprememb. Ocenjujem, da ima to drevo, ki je v fazi odraslosti še vsaj 10 -20 let preden preide v fazo staranja.

Zraven se nahaja manjša, odrasla jablana na MM-106 podlagi (D), ki je lepo rasla, cvetela, nato pa so plodovi vsako leto popadali dol do zadnjega preden je kateri lahko dozorel. Sorta je bila Zlata paramena. Zato sem se odločil, da to drevo precepim. Krošnja se je začela na višini metra in pol in imela 6 glavnih vej. Vse veje sem amputiral (premera od 5 do 10 cm) in vsako od njih precepil z različno sorto. Tako imam danes šest različnih sort na tem drevesu in vsako leto od julija do oktobra vedno kakšno jabolko za utrgat. Drevo je cepljenje odlično sprejelo, v parih letih so se vse rane popolnoma zaprle. Je pa drevo še relativno mlado, v zgodnji fazi odraslosti.

Še ena jablana raste na mojem vrtu, to je starejša voščenka (B) v fazi staranja, stara kakih 50 let. Bila je precej bolj zdrava od velike jablane (A), veje so segale do višine strehe, z gosto krošnjo, ki pa je že kazala odmiranje na posameznih delih. To jablano sem se odločil »pomladiti« z amputacijo posamznih ogrodnih vej, vendar vsako leto le po eno. Navdušen nad uspehom precepljanja manjše jablane na sredini vrta sem se odločil, da tudi to ne samo amputiram ampak nato tudi precepim. Amputirane veje so bile premera do 15 cm. Tu sem kljub postopnem, večletnem rezu posameznih vej naletel na veliko problemov. Rane so se slabo celile, dve od desetih ogrodnih vej sem moral odstraniti saj je začelo propadati lubje v pokončnih pasovih proti deblu navzdol. Večina jablane je precepljena, najstarejše veje izpred petih let so kar lepo prirasle, že dve leti dajejo plodove novih sort vendar rane še niso zaprte, zaradi starosti in debeline vej tudi verjetno nikoli ne bodo. Jablana je že v pozni dobi staranja, dela je bilo ogromno, vse rane je potrebno čim bolj pazljivo zapirati z voskom, silikonskim kitom, … . Takega projekta se ne bi še enkrat lotil, ni pa mi žal, da sem se ga saj sem se veliko naučil poleg tega pa mi je uspelo znižati jablano ki ima zelo, zelo pomembno lego. Preprečuje namreč da bi popoldansko sonce svetilo na steno in okno spalnice in zato jo nameravam držati pri življenju kolikor dolgo se bo dalo. Ker je sedaj za polovico nižja tudi ni nobene nevarnosti, da bi jo močan veter podrl na hišo. Je »centralno« drevo na mojem vrtu in ko so na njej jabolka zgleda prav čudovito – ena veja rdeča, druga zelene , tretja rumena z rdečimi lisami, …

Ker je višina krošnje jablane (B) precej nižja je tudi senca, ki jo meče nazaj precej krajša. Zato se je za njo našel prostor za še dva manjša drevesa: Asimino sorte »Sunflower« in hruško cepljeno na podlago »kutine«. Za Asimino in delno pod krošnjo večje jablane (C) se je sam od sebe zasadil črni bezeg, ki raste odlično in ga z močnim obrezovanjem držim na primerni velikosti. Pod njim, v senci dreves se nahaja kompostni zabojnik.  Še en samozarasli bezeg pa se nahaja pod krošnjo velike češnje. Asimina je odlično drevo, brez bolezni, prenese veliko več sence kot sadna drevesa. Na mesto kjer je prej rasla obolela sliva(F) sem zasadil še eno asimino sorte »Prima 1216«. Obožujem asimine! Semena prvih plodov so že posajena in čez dve leti bodo dovolj velika za cepljenje, nato pa jih bom nasadil kjerkoli bo še prostor na parceli v Mojstrani.

Še eno drevo je stalo na tej parceli preden smo se preselili sem – manjša hruška na kutini sorte »Viljamovka« (E). Čeprav je viljamovka po mojem okusu ena najboljših sort sem vseeno del hruške precepil z drugimi sortami. Predvsem glavni vrh se je zelo okrepil, prav tako sem mu dovolil rasti maksimalno v višino, saj zaradi bližine visoke grede ne želim košate hruške pač pa visoko. Seveda mora biti višina v mejah, da se da obirati plodove z povprečno lestvijo, ne pa kot v primeru velike jablane z 8m lojtro, do konca iztegnjenim obiralčkom pa še ne dosežeš najlepših jabolk. No, in po odstranitvi velike jablane (A) se je sprostilo ogromno prostora na sončnem delu vrta. Predvsem za zelenjavni vrt. Prav velikega si glede na število dreves seveda ne morem privoščiti, ga je pa bilo dovolj za dve ne tako majhni visoki gredi v obliki trapeza, na katerih se da pridelati neverjetno veliko. Predvsem kumar imamo več kot jih lahko pojemo pa sploh nobena nima niti listka nad zemljo ampak rastejo po stranicah grede. V zahodni kot vrta mi je uspelo stlačiti še dva drevesa in sicer manjšo jablano in kaki, ki jima prav tako puščam rasti predvsem v višino.  V kotu tik ob zidu pa rastejo robide in ameriške borovnice. Pred vrtno lopo kjer se je včasih posedalo v senci pa sem postavil lesen podest, okrog in čez pa železno pergolo katero je na gosto prerasel kivi. Le ta se vije tudi čez južno polovico strehe in obilno rodi, zraven pa meče gosto senco, enakovredno tisti od jablane nad leseni podest kjer radi posedamo.

Drugo popularno mesto za posedanje pa je pod gosto krošnjo velike češnje kjer stoji masivna klop iz smrekovih debel v obliki črke U, nad njo pa se vije še ena ovijalka, vinska trta, ki je že prerasla manjšo pergolo in nadaljuje svojo pot po krošnji češnje. To dodatno senči prostor kjer je klop. Lansko leto sem imel na češnji več grozdja kot češenj.

Hiša zelenjavnega vrta ni imela, je pa imela dve gredici (M) in (N) kjer so nasajene spomladanske čebulice (tulipani, hijacinte, narcise). Nekaj teh čebulic sem obdržal kjer so, v grede dodal še nekaj zelišč, odvečne čebulice pa presadil po vrtu, recimo pod hruško(E) in jablano(D). Na južnem delu grede (M) pa sem postavil zidano spiralno gredico, ki sega do višine enega metra. Tu rastejo kuhinjska zelišča, ki jih lahko gremo nabrat v copatah saj greda leži ob tlakovanem dvorišču.

Za konec moram omenit še staro kopalno kad (I), ki se nahaja pod stopnicami v prvo nadstropje. Nad kadjo je vodna pipa. Na začetku me je kad zelo motila saj ne zgleda nič kaj lepo. Na srečo se nahaja za hišo in s ceste ni vidna zato jo nisem odstranil. Danes je za noben denar ne dam preč. Neprecenljiva je, neverjetno kaj vse lahko opereš v njej. Od velikih hobukov, blatnih škornjev, vrtnega orodja, celo živega krapa lahko pustiš v njej čez noč, da se malo očisti mulja, preden ga daš v paco.

IMG_053714925364_1766352953629992_2750401880122028101_n14910537_1766352883629999_7219424806340865508_n14947809_1766352853630002_3608568307354898555_n15037212_1771133263151961_4136742997424440983_n

Kakšna prihodnost nas čaka ?

Pred tednom dni, torej konec aprila, smo bili zopet priča hudi pozebi, že drugo leto zapored. Podoben vzorec kot lani. Zelo vroča zgodnja pomlad, sadje in druge rastline so se že dodobra zbudile, nato pa mraz. Na televiziji pravijo, da letos slovenskega sadja zopet ne bo. “Pametne glave” v državnih organih iščejo rešitev 🙂 !? Iščejo rešitev v ogrevanih/klimatiziranih sejnih sobah, na sestanek so se pripeljali s potratnimi luksuznimi vozili ali pa so z letalom prileteli iz drugega konca Evrope. Ker klimatske spremembe so pomembna reč si mislijo, najti moramo rešitev. Če se ne najde nič boljšega so subvencije prizadetim kmetom ena od rešitev za naše kmetijstvo, si mislijo najbolj neumni. Mogoče pa je rešitev v postavitvi “moderne” infrastrukture, mrež, rastlinjakov in kapljično rosenje pravijo tisti, ki se jim že svita, da hrane, ki v tekočem letu ni zrasla ne moreš nadomestiti z denarjem? Malo, zelo malo pa je takih, ki razumejo, da je to začaran krog, da vsi “moderni” načini zahtevajo veliko energije, energije, ki tako ali drugače izhaja iz fosilnih goriv. Pretirana poraba fosilnih goriv plus krčenje naravnih ekosistemov, predvsem gozdov pa je ravno tisto kar povzroča klimatske spremembe. Vendar politični organi niso sposobni pogledati v prihodnjost za več kot štiri leta. Ker ne obstaja. Čez štiri leta so nove volitve in pogled naprej ne seže. Pa tudi rešitve morajo biti danes hitre, ekspresne s takojšnjimi učinki, tako kot dan današnji vse. Človeku se mudi. Že človeško življenje je kratko, kaj šele politični mandat. Podnebnih sprememb ne moremo rešiti na isti način kot smo jih ustvarili! Da povprečnemu Američanu to ni jasno, ki pod vplivom njihovih medijev verjame, da je to le zarota, to še razumem. Da izobraženim slovenskim politikom to ni jasno, to že težje razumem. Nikoli pa nisem mogel razumeti, kako lahko intelegentni okoljevarstveniki, z izobrazbo iz fizikalnih, ekoloških in podobnih naravoslovnih ved verjamejo, da bomo največji izziv človeštva lahko rešili tako, da se znebimo pokvarjenih multinacionalk in podobnih “zarotnikov”. Seveda korporativni kapitalizem multinacionalk in podobnih prispeva k poslabševanju klimatskih/ekoloških problemov. Zdaj pa se mi počasi začenja svitati. Realnost je preprosto preveč “grozna”, da bi jo ti ljudje sprejeli. Realnost, da današnji način življenja vsakega posameznika preprosto ne bo več mogoč. Ne samo, da to ni trajnostno ampak, da je današnji način zelo, zelo kratkotrajen. In to je zelo težko sprejeti. In da bomo ljudje, ki danes še nismo v pokoju ali zelo blizu verjetno ta obrat tudi doživeli. Zato ljudje, ki bi to morali razumeti, preprosto raje verjamejo, prepričajo sami sebe, da je vse to le velika globalna zarota. Ker proti zaroti se lahko borimo. Premagamo zarotnike in ohranimo naš planet!? Jaz pa se bojim, da ni tako preprosto. Realnost je, da bomo morali jesti to kar smo skuhali. Še bolj žalostno pa je, da bodo morali naši otroci in vnuki jesti to kar smo jim skuhali. Če bodo sploh imeli kaj za jesti. Zaloge hrane danes ne obstajajo več. Državni silosi pšenice, koruze, riža, osnovne hrane, praktično ne obstajajo več. Se ne splača. “Just in time” ekonomija ne potrebuje skladišč, so le nepotrebni strošek. Pridelavo hrane narekuje borza. Vse je v redu, dokler se vsako leto pridela več hrane kot se je globalno porabi (na žalost ne za vse prebivalce tega planeta). Če pridejo suše, poplave in pozebe bomo manjkajočo hrano kupili. Važno, da imamo denar. Denar kupi vse. Kaj pa ko bo leto ali dve ali več globalna pridelava hrane manjša kot je ust na tem planetu? Od kje bo prišla hrana, ki ni zrasla zaradi vremenskih ujm? Kako lahko to subvencioniramo? Zgodovina kaže, da se v teh primerih začne sebičnost, prvo za sebe. Najprej na nivoju države. Nobena država ne bo izvažala hrane, dokler je preveč lačnih ust doma. Vse pogodbe in dogovori razpadejo. Preveč lačnih ust pomeni revolucijo. Ljudem lahko zmanjšuješ standard do neke mere, groziš s prisilnimi ukrepi, da se ne upirajo. Ko pa prideš do osnovnih življenskih potreb je konec. Ljudje nimajo več kaj izgubiti. “When people have nothing more to lose, they lose it” .

Rešitev ? Mislim, da benigna in neboleča rešitev okoljskega in energijskega problema ne obstaja. Prav je, da okoljevarstveniki in drugi borci za pravičnejšo družbo izvajajo “ozaveščanja” državljanov, pritiskajo na politično vodstvo na državni in lokalni ravni, predlagajo ukrepe na vseh ravneh, seveda prave ukrepe, resnično trajnostne ukrepe, to imenujemo spremembe “od zgoraj”, “Top down”. Vendar ne smemo si privoščiti, da bi polagali prevelike upe na uspeh. Vse kar resnično lahko naredimo je sprememba sebe, svojega načina življenja in najožje družine. Temu David Holmgren pravi sprememba “od spodaj”, “Bottom up”. Uredite svoj način življenja kolikor se da trajnostno! Pridelajte nekaj svoje hrane! Zmanjšajte število kilometrov, ki jih vsako leto prevozite oz. preletite. Nehajte kupovat stvari, ki jih ne potrebujete. Predvsem ne kupujte “ekoloških” izdelkov, ki jih ne potrebujete. Lesena klop, iz naravnih materialov, ki gnije na dežju, na kateri se redko sedi, ker je na neprimernem mestu in se jo težko prestavlja pomeni posekano drevo za “brez veze”. Čez pet let bo ponovno potrebno kupiti novo. Precej bolj ekološko je kupit cenen plastični stol, ki ga lahko postavite v senco ali na sonce, tja kjer ga trenutno potrebujete. Posadite trajne rastline, užitne rastline, na vrhu seznama so seveda drevesa z užitnimi plodovi. Zmanjšajte porabo energije, predvsem pa “ujemite” energijo, ki je brezplačna. Sonce segreva hišo skozi okna, sanitarno vodo,  kamen ali beton temne barve akumulira toploto čez dan in jo oddaja ponoči. Voda, ki pade na vašo streho in zemljišče ter oddteče v kanalizacijo je izgubljena energija. Sadeži, domači in divji, ki zgnijejo nepojedeni so načeloma tudi izgubljena energija. Dva človeka, ki ob istem času potujeta po isti poti vsak v svojem avtomobilu so izgubljena energija (in izgubljena družba 🙂 ). Permakulturna literatura, predvsem dela Billa Mollisona, ponujajo obilico praktičnih rešitev kako to doseči. Ustvarite gozdni vrt, kjer je prej rasla samo zelenica. Življenje se bo naselilo samo. Skopljite vodno kotanjo in živali za katere sploh niste vedeli, da živijo v okolici vas bodo naenkrat začele obiskovat. Izogibajte se monokulturam. Raznovrstnost pomeni stabilen ekosistem, ki bo zahteval vsako leto manj dela in vsako leto več pridelka. Pridelka za ljudi in pridelka za druga živa bitja. Bodite dober zgled in ljudje vas bodo začeli posnemati, ker prepričevanje drugih je redko uspešno.

Kaj zares potrebujem ?

Danes sem razmišljal kaj pravzaprav zares potrebujem v življenju. Elementov niti ni tako veliko, mislim, da sem pokril vse meni bistvene. Povezave, ja povezav je pa precej več kot sem jih lahko narisal, recimo, da sem začrtal le nekaj najpomembnejših, nato mi je zmanjkalo prostora na papirju. Sicer pa bi bilo naivno pričakovat, da bo izpadlo nekaj čisto preprostega, če se človek loti analize samega sebe, svojih potreb s pomočjo permakulturnih metod :).

kaj potrebujem

 

 

Zimsko nabiranje cepičev

Pozimi skoraj nikoli ne hodim na parcelo, že tako ostre zime v teh krajih so na moji parceli, ki leži na severnem pobočju Mežaklje, še hujše. Sonce namreč do Valentinovega ne pogleda čez Mežakljo, samo njegov sij vidiš na smrekah, ki rastejo po vrhu grebena.

20170127_110229

Zima in še brez sonca na višini 700 metrov nad morjem pomeni ob desetih dopoldne temperaturo – 11 stopinj, temperaturi primerna pa je tudi aktivnost na parceli – nič, mrtvilo. Vse kar je živega je v hibernaciji. Drevesni brsti zaprti, polhi in miši spijo v kdo ve katerih luknjah, še stopinj zajcev in srn je zelo malo, glede na to, da je snežna oddeja stara več kot teden. Samo eno nespametno živo bitje gazi po snegu in nabira ne hrano ampak bodočo hrano bi se lahko reklo. Konec januarja je namreč pravi čas, da v sadovnjaku naberemo genetski material izvrstnih sort sadja, ki jih bomo zgodaj pomladi cepili na sejančke iz semen ali pa precepili posamezne veje večjih dreves z drugačno, bolj zgodnjo/pozno sorto.

20170127_104153

20170127_100509

20170127_100539

Brez sonca in njegove energije ni življenja in ni aktivnosti na zemlji. In vse življenje se dobesedno vrti okrog sonca, kako izsrkati čim več te, praktično edine brezplačne energije, ki je na voljo živim bitjem in seveda predvsem človeku, čigar nenasitnost nad energijo je brez primere v živalskem in rastlinskem svetu. Denar je oz. bi moral biti menjava za človeško delo/energijo in v moderni družbi za energijo iz fosilnih goriv. Svet v kakršnem živimo danes ni posledica neverjetne nadpovprečne intelegence zadnjih nekaj generacij, je posledica velike količine brezplačne energije, ki je človeštvu na voljo v zadnjih 100 do 150 let. Premog je sredi 19. stoletja sprožil industrijsko revolucijo, nafta začetek 20. stoletja pa je omogočila, da obstaja svet v katerem živimo danes. Tudi ogromno znanje, ki je na voljo danes, ljudski potencial, predvsem v razvitem svetu je le posledica, ne vzrok, visokoenergetske družbe. Ocenjujejo, da ima vsak človek, zahvaljujoč fosilnim gorivom, zagotovljeno delo več deset “energetskih sužnjev”, torej delo, ki bi ga brez nafte,premoga in elektrike moralo opraviti 30 ljudi. Za ZDA je številka do 100 energetskih sužnjev na osebo. Celo ljudje podsaharske Afrike imajo po enega, dva “energetska sužnja”.

Na žalost pa fosilne energije ni neomejeno. Kmalu, če že nismo, bomo prišli do točke, ko se bo poraba energije na planetu prenehala povečevati in začela zmanjševati. To je neizogibno dejstvo. Fosilna goriva so dar narave in sonca izpred 50 miljonov let. Težko je oceniti ker so podatki o zalogah nafte in plina zelo različni, tajni in politično prirejeni, ampak ocenjujejo, da smo vsaj pri nafti že čez polovico, predvsem pa smo načrpali večino lahko dostopne nafte, take, ki sama teče iz vrtine. Stoletna žurka se počasi končuje in treba bo začet pospravljat preden pridejo vnuki in njihovi vnuki. Še sploh slednji res ne bodo imeli lahko življenje. Brez nafte,plina in premoga, okolje onesnaženo, oropano rastlinske in živalske raznovrstnosti, razen vrst, ki se prehranjujejo z našimi monokulturnimi nasadi, ljudje jih imenujemo škodljivci.

Vendar narava na drugi strani ponuja obilico brezplačne energije, ki jo mora človek na pravem mestu in ob pravem času prestreči in pretvoriti v njemu koristno delo. Drobno seme primerne vrste, položeno na pravo mesto ob pravem času, bo dalo jeseni užiten plod z veliko kilo kalorijami. Sejanček iz jabolčnega semena, cepljen z okusno sorto bo desetletja v prihodnost oskrboval ljudi, ki bodo živeli v njegovi okolici s kalorijami energije, vitamini in minerali, praktično vse kar človeško telo potrebuje. Voda, za razliko od hrane, ni direktna energija za živali in rastline, pač pa nujno potreben medij, ki se “pretaka” skozi vse procese v živih bitjih. Sončna energija omogoča izhlapevanje vode in s tem dež, reke in na koncu lahko to pretvorimo v električno energijo. Skoraj vsa energija na zemlji je sončna energija. Drva, premog, nafta, plin so le skladiščena sončna energija preteklih obdobij. Vetrna energija je ravno tako le transformirana sončna energija. Na koncu ostanejo le še jedrska, geotermalna in plimovanje kot “nesončne” energije. Jedrska je pred petdesetimi leti veliko obetala, na koncu smo ugotovili, da kvalitetna uranova ruda ne leži kar ob cesti. Geotermalna je aktualna le v določenih delih sveta (Islandija), v Sloveniji jo imamo le za kak bazen v termah napolnit, drugače je pa vsa voda, ki pri nas priteče izpod zemlje, ledena kot hudič! Plimovanje ima nekaj potenciala, predvsem tam kjer je razlika med plimo in oseko zelo velika, ampak fosilne energije, ki jo svet porablja danes ne moremo nadomestit z obnovljivimi pa tudi nobene neobnovljive nimamo več na zalogi!

20170127_114130

20 minut do 12. ure sem dočakal “sončni vzhod”. Sonce je ravno pred “luknjo” v grebenu Mežaklje, edino mesto kjer na ta dan v letu pogleda čez. Trajalo je cirka 15 minut. Potem zopet mrak in mraz! Ampak ga je bilo vredno počakat! Par fotk in že se vračam nazaj v Kranj s polno torbo cepičev.

 

20170127_105040-1

20170127_115053

 

 

 

Dolgoročne naložbe za prihodnost, katerih rast je zagotovljena

Iščete dolgoročne, varne, naložbe kamor bi vložili vaš kapital in čas? Naložbe, katerih graf preteklega obdobja ni v obliki „skodelice z ročajem” ampak konstantna rast navzgor? Ki niso vezane na neskončno gospodarsko rast in neskončno povečevanje energije, ki naj bi bojda bila na voljo človeštvu v prihodnosti. Ki niso odvisna od tečaja dolarja ali solventnosti evropske centralne banke. Nekaj kar se ravna po miljonih let preizkušenih zakonih neozirajoč se na trenutne iluzije ekonomistov?
Drevesa! Imate kos zemlje, lahko tudi okoli hiše? Če ga imate ali se najde prostor za drevo? Drevo je najcenejši solarni kolektor, vsak si ga lahko privošči. Deluje do 100 let in več. Z leti deluje vse bolje in proizvaja vse več energije. Večje kot je drevo, hitreje pridobiva na volumnu, kar je pričakovano saj ima vsako leto večjo površino listov, ki prestrezajo svetlobo. Sončevo energijo pretvori v veliko človeku koristnih produktov; les kot gradbeni material ali les za kurjavo, biomaso iz jesenskih listov, človeku užitne plodove, zaščito pred vetrom in žgočim soncem, … . Določene drevesne vrste rastejo po več sto let, preden njihov les začne izgubljati na kvaliteti in na pravem mestu zrastejo v veličastna drevesa, katerih les bo imel v prihodnosti še večjo vrednost kot danes. Še posebaj zato, ker kot kaže, čez 100 let ne bo več ostalo niti toliko dreves kot danes. Mogoče se, ker imamo srečo, da živimo v Sloveniji – eni najbolj gozdnatih držav na svetu, tega dejstva ne zavedamo zadosti, vendar gozdovi po svetu izginjajo. Zelo hitro!

Ampak začnimo najprej pred hišnim pragom. Pred hišo na vrtu, torej na mestu kjer se vsakodnevno zadržujemo, si lahko privoščimo posebno drevo. Drevo, ki nam poleg lesa, sence v kateri poleti sedimo in pada tudi na spalnično okno, listja – brezplačne biomase, ki bogati vrtno prst, zavetja pred vetrom in še veliko drugih stvari, daje tudi slastne sadeže ali jedrca. Hrano – poleg toplote pozimi, edino energijo, ki jo človeško telo nujno potrebuje. Če želimo dolgoživo drevo in imamo veliko prostora lahko posadimo cepljen oreh, ki daje vrhunske plodove. Ali pa na sejanec cepljeno češnjo hrustavko. Taka drevesa bodo čez 30, 50 let dajala 100 in več kilogramov plodov vsako leto. Odlična naložba za pokojnino! Še posebno orehi, ki jih starejši ljudje lahko pobirajo po tleh 🙂 . Vendar pa so to velika drevesa, ki morajo rasti primerno proč od hiše. Nekoliko bližje lahko posadimo jablano ali hruško, ki če sta cepljeni na „sejanec” tudi zrasteta v precej velika drevesa, ki lahko oskrbijo celo družino z zimsko zalogo jabolk ali vrečami sladkih suhih hrušk. Tudi na zelo majhne vrtove lahko damo odlično hruško Viljamovko ali sočno Društvenko cepljeno na podlago „kutine” ali pa odporno jablano Topaz cepljeno na „MM-106„ podlago, ki bosta dajala po 10 in več kilogramov sadežev. Ne bosta pa imela tako dolge življenske dobe kot drevesa cepljena na sejanec, ki ob primerni oskrbi lahko dočakajo do 100 let in več. Sliva je rešitev za slabše lege in višje nadmorske višine.
Če je prostora dovolj in drevesa ne želite škropiti ga pustite rasti po svoje, to je v drevo z enim sredinskim vrhom. Spodnje veje nekaj časa še pustimo, ko pa drevo razvije dovolj krošnje, lahko spodnje veje, ki tako ali tako niso veliko zrasle, odrežemo. Glavna rast je usmerjena v najvišjo sredinjsko vejo. Ne skrbimo preveč za kot pod katerim rastejo stranske veje – tudi, če se nam zdijo preveč pokončne – kmalu se bodo upognile navzdol pod težo lesa in sadežev in krošnja se bo začela odpirati. Včasih se celoten vrh, zaradi prehitre rasti, nagne proti soncu. Drevo bo v tem primeru meter ali dva nižje, na nasprotni strani debla, pognalo močan „voden” poganjek, ki zgleda kot stranska šiba, vendar bo, ko se bo sedanji vrh nagnil še bolj proti jugu, ta poganjek postal nov vrh. Lociran bo malo severno od sredine debla, ker drevo vedno poskuša biti v ravnotežju. Smreka je lep primer drevesa, ki je skoraj idealno matematično uravnotežena. Zato lahko kljub plitvim koreninam zraste v ogromno drevo.
Lastniki gozdov se vrednosti 50 do 100 let starega drevesa dobro zavedajo. Na gorenjskem sta se najbolj pogosti komercijalni drevesni vrsti smreka in bukev. Prva nam daje izvrsten gradbeni les, druga prvovrsten les za kurjavo. Vendar je človekova prirojena želja po vedno več in več pripeljala do tega, da lastniki dajejo prednost lesu, ki je dražji in to je smreka. Gozdovi so tako v najboljšem primeru postali mešanice smrekovih in bukovih dreves v najslabšem primeru pa smrekove monokulture. Nobena monokultura pa ni trajna in ne more obstajati brez vse večje in večje količine človekovega dela, ki ga je potrebno vložiti, da monokultura preživi napade bolezni in škodljivcev. Ekosistem je stabilen edino, če je raznolik. Ena sama drevesna ali rastlinska vrsta je lahko samo trenutno stanje, ki ne traja dolgo, so pa cikli v katerih narava vzpostavi ravnovesje lahko daljši od človekovega življenja zato se človeku napačno zdi, da je to možno. Za neuspeh krivi vremenske razmere (žled, globalno segrevanje) in množične napade škodljivcev (smrekov lubadar), ne razume pa, da je to samo posledica neuravnoteženega ekosistema. V resnično mešanem gozdu, kjer se smreke ne dotikajo ena druge, bo lubadar vedno prisoten, vendar bo škoda zanemarljiva. Mislim, da bi dober gospodar ob vsak štor zaradi lubadarja podrte smreke moral posaditi enega od listavcev, ki v Sloveniji preverjeno uspevajo. Hrast, jesen, lipa, javor so veličastna drevesa z lesom, ki če je primerno raščen dosega trikratno vrednost smreke. Lahko posadimo tudi katero od manj pogostih gozdnih dreves, ki kot travniška ali parkovna drevesa lepo uspevajo; naprimer platano ali oreh. Večina listnatih dreves ima globok koreninski sistem, ki na pobočjih preprečuje erozijo in s tem se povečuje debelina prsti in dolgoročna rodovitnost zemljišča. Mislim, da bi iglavcev ne smelo biti več kot polovica dreves v gozdu za katerega skrbimo, pa še to ne vse smreka. Jelka, bor in macesen so kljub počasnejši rasti odlična drevesa. Če hočete hitro rast, poizkusite posaditi cedro.

Motorna žaga je mogočno orodje, čarobna palica s katero človek uravnava rast in odbira rastlinske vrste. Velika dolgoživa drevesa, ki kažejo zdravo rast, obdržijo kvaliteten les precej več let kot jim jih je namenjeno po gozdarskih priporočilih. Taka drevesa so tudi žive semenske banke, ki zasajajo svoje potomce daleč naokrog. Marsikdaj bi bilo bolje pustiti take primerke kot kapital za naše potomce in raje požagati manjša drevesa naokrog. Če vidite samozasejano drevo mogočne dolgožive sorte, ki v tem gozdu ni pogosto in kaže zdravo rast – pustite ga. Požagajte raje grmovja, ki ga senčijo in njihove veje namečite okrog debla mladega drevesa. V roku nekaj let bo mlado drevo pognalo v popolnoma nove višave.

Da drevesa in vse druge rastline uspešno rastejo potrebujejo živo, zdravo in debelo prst. Že po barvi ponavadi lahko določimo rodovitnost prsti. Temna, črna prst, taka kot je na gozdnih tleh kaže na veliko vsebnost biomase, ki je ključnega pomena. Prst se stalno dela iz rastlinskih in živalskih ostankov in stalno izgublja z vodo, ki jo izpira na nižje lege. Naloga dobrega gospodarja je da to enačbo obrne sebi v prid in skrbi, da je plast prsti na njegovem zemljišču vse debelejša. Betonske poti na vrtu, ki se vse bolj „pogrezajo” v tla so dober znak. Njive, ki so glede na okolico vse nižje pa slab znak – kažejo na vsakoletno izgubo prsti, ko kmetje vso biomaso odnesejo iz njive, vračajo pa samo gnojila v obliki hitrotopnih NPK kuglic. Ker so tla, razen glavnega pridelka, gola, izgubo prsti povečuje tudi veter v sušnih obdobjih in voda ob nalivih na neravnih tleh. Takšna njiva je na koncu samo še substrat iz ilovice za gojenje rastlin, katerega rodovitnost je odvisna od rednega doziranja koncentriranih umetnih gnojil. Salinizacija in acidifikacija prsti so neizogibne posledice takega kratkoročnega pogleda lastnika. Po drugi strani pa prst v gozdu ali sadovnjaku, kjer vse listje in druga biomasa ostane na tleh, kjer rastejo rastline, ki še posebno bogatijo tla (detelja, lucerna), stalno pridobivajo na rodovitnosti. Vsakdo ima vrtno kosilnico. Ena najboljših dolgoročnih naložb v svojo prst je, da odmontirate koš za travo. Vse kar zraste na vrtu pokosite in pustite ležati na tleh. Jeseni listje pograbite enakomerno po vrtu in narežete z vrtno kosilnico brez koša. Vsakič, ko se zapeljete čez so koščki listov manjši. V zdravih vrtnih tleh bodo deževniki ostanke pospravili v nekaj dneh. Čez en teden bodo ostanki listov preprosto izginili. Ne bo jih več! Poizkusite, če ne verjamete!
Ne moremo pa prsti obogatiti čez noč. V naravi se vse dogaja z veliko mero inercije-vztrajnosti in treba je počakati nekaj let, da se vidijo učinki. Šele v desetletju ali dveh dosežemo učinke, ki so na daleč vidni. In obratno – desetletje ali dva traja, da rodovitno travniško prst z napačnimi kmetijskimi ukrepi izčrpamo do te mere, da brez umetnih gnojil njena rodovitnost opazno upade. Človek pa težko razume vzroke in posledice na tako dolgo časovno obdobje zato tudi ne opazi napačnosti svojih dejanj. Drug vzrok je seveda človekova narava, ki je usmerjena h kratkoročnim dobičkom, dolgoročno gledano pa smo tako ali tako vsi mrtvi. To je sicer res, vendar bodo v tem svetu morali živeti naši potomci, naši vnuki, ki jim resnično ne bo lahko. Zapuščamo jim svet izropan naravnih bogastev – gozdov, rodovitne zemlje, biotske raznovrstnosti in tudi fosilnih goriv, svet poln neznosne vročine in vremenskih ujm, prenaseljen in poln odpadkov naše nenasitne družbe. V tem svetu bodo morali živeti in pridelati vsaj toliko hrane, kot jo človeško telo potrebuje. Stavbe, ceste in druga infrastruktura, vse kar smo ustvarili ljudje in ni živo, je neizogibno podvrženo stalnemu propadanju. Potrebno je redno vzdrževanje, ki v svetu izginjajočih fosilnih goriv ne bo vedno lahko delo. Marsikaj kar danes opravijo težki stroji bo mogoče treba narediti ročno. Upam, da bodo obdobje naših življenj in dejanj videli kot zmoto in nevednost, ne pa kot brezbrižnost in sebičnost.

_image1_1_716ryg1412275991756

Najstarejša japonska češnja, drevo staro tisoč let.

old-forest-and-images-pictures

Foto utrinki iz parcele

img_1364

Pod kupom hlodov, pokritih s polivinilom sem presenetil tega kolega, nisem prepričan ampak mislim, da je tole gož. Vsepovprek po parceli so kupi vej, kamenja in tam si bo morala tale kačica poiskati nov dom. Na moji paceli ima tudi dovolj hrane, predvsem miši ne manjka, le te pa jejo moj krompir in topinambur.

img_1371

Tole na zgornji sliki je verjetno edini topinambur, ki je uspel zacveteti … miši pa še zdaleč niso najhujši omejevalec te rastline, srne so tiste, ki ga zares obožujejo. Predvsem liste in stebla mladih rastlinic jim gredo neizmerno v slast. Se pa topinambur kljub vsemu razrašča, in če bi ogradil parcelo bi ga bilo verjetno še preveč. Na srečo srne sadnega drevja skoraj ne dosežejo več in tako se raje sladkajo z topinamburjem, zraven pa kot vidim in kot je tudi normalno, seveda veliko kakajo 🙂 . In to je super, ker gnojila, praktično ne dodajam več. Tudi pozimi, in takrat se tudi najbolj opazi, se zadržujejo tu, čeprav hrane pod snegom ne najdejo. Ampak vseeno pridejo pogledat tja kjer je skoraj vse leto kaj okusnega za pod zob. In seveda spet kakajo. Poštena menjava za hrano, ki je meni neokusna.

img_1367

So pa tudi stvari, ki so všeč tako srnam kot meni … recimo koruza. Zato sem vrt kjer sem posejal koruzo na gosto ogradil s preklami. Zaenkrat še niso našle vhoda, ki je sicer odprt ampak dvojno zavit in ozek, ter zaraščen z osatom. Pa tudi. če so ga, nekako ne marajo vstopat tja kamor se počutijo ujete, brez izhodov. To lastnost nameravam izkoristit kar za celo parcelo – vse naravne vhode, po katerih se divjad giblje in prehaja čez mojo parcelo zapret. Najbolje z gostim rastjem kot so vrbova živa meja,  trnastimi rastlinami, ki se tu same zaraščajo naprimer glog, robide in maline, ali pa kupi vej in kamenja. Okrog in okrog teh prekel sem, da niso postavljene samo za zaščito koruze, posejal visoki fižol.

img_1368

In fižol je zelo lepo uspeval. Navijal se je okrog gosto zabitih kolov in vej ter meter in pol visokih osatov, ki so se zarasli okrog in okrog ograje. Vse dokler se nisem nekega poletnega dne odločil, da čeprav osat nima velike listne površine, vseeno jemlje preveč sonca mojemu fižolu, zato sem osat temeljito odstranil. Malo sem bil popikan ampak saj se je splačajo … fižol bo sedaj rastel še bolje 🙂 .  Ko pa sem čez dva tedna prišel na parcelo, fižola praktično ni bilo več. Vse liste, mlade stroke, in tudi celotne rastline do tal so pojedle srne !!! Takrat mi je postalo jasno kakšno napako sem naredil. Fižola, ki je rastel med osatom se nobena srna ni dotaknila. Jasno. Jaz nočem niti z roko šarit vmes, kaj šele usti in jezikom. Verjetno pa so se srne do sitega najedle tisti teden, ko sem jim tako lepo očistil pot do mize z kosilom. Tisti dan sem se lotil raztrešanja osatovih semen okrog ograje 🙂 pa verjetno je bilo tudi to nepotrebno, ker se tako ali tako zaraste povsod, kjer je zemlja bogata z dušikom.

img_1366

Na zunanji strani prekljaste ograje sem letos posej “Holzerjevo rž”, ki je dvoletna rastlina. Letos se razrašča kot vsaka druga trava, drugo leto maja pa bo zrasla do 2m visoko in naredila klase. Vmes raste, tako kot tu že nekaj let, bela detelja. Se mi pa med njiju vriva Repuh, ki sem ga parkrat “na visoko” pokosil, kar mu je škodovalo veliko bolj kot rži ali detelji. Zdaj si nekako enakomerno delijo prostor – tretjina rži, tretjina detelje in eno tretjino repuh.

img_1369

Letos sem na različnih koncih parcele, predvsem na bolj senčna mesta, kjer mi druge človeku užitne stvari ne uspevajo, posadil podtaknjence Navadne mete. In meta je resnično invazivna rastlina. Že konec prvega leta so se vejice podtaknjencev razrasle v grme premera pol metra. Žena jo veliko uporablja za čaje in sokove in imam občutek, da bo čez nekaj let mete več kot jo bomo lahko porabili. Ker je vode tu v izobilju, sonca pa ne, potrebujem invazivne, za sonce ne preveč zahtevne rastline, ki bodo konkurirale “plevelom”. Meta definitivno spada med njih.

img_1373

Voda je življenje in to drži v vsakem pogledu. Na celičnem nivoju ali na makro nivoju, kot so stoječe vode v obliki mlake oz. ribnika. Tu v tej neugledni mlakuži, mrgoli živih bitij. Ena od njih so pupki.

img_1381

In žabe.

img_1232

img_1365