Skip to content

Dolgoročne naložbe za prihodnost, katerih rast je zagotovljena

Iščete dolgoročne, varne, naložbe kamor bi vložili vaš kapital in čas? Naložbe, katerih graf preteklega obdobja ni v obliki „skodelice z ročajem” ampak konstantna rast navzgor? Ki niso vezane na neskončno gospodarsko rast in neskončno povečevanje energije, ki naj bi bojda bila na voljo človeštvu v prihodnosti. Ki niso odvisna od tečaja dolarja ali solventnosti evropske centralne banke. Nekaj kar se ravna po miljonih let preizkušenih zakonih neozirajoč se na trenutne iluzije ekonomistov?
Drevesa! Imate kos zemlje, lahko tudi okoli hiše? Če ga imate ali se najde prostor za drevo? Drevo je najcenejši solarni kolektor, vsak si ga lahko privošči. Deluje do 100 let in več. Z leti deluje vse bolje in proizvaja vse več energije. Večje kot je drevo, hitreje pridobiva na volumnu, kar je pričakovano saj ima vsako leto večjo površino listov, ki prestrezajo svetlobo. Sončevo energijo pretvori v veliko človeku koristnih produktov; les kot gradbeni material ali les za kurjavo, biomaso iz jesenskih listov, človeku užitne plodove, zaščito pred vetrom in žgočim soncem, … . Določene drevesne vrste rastejo po več sto let, preden njihov les začne izgubljati na kvaliteti in na pravem mestu zrastejo v veličastna drevesa, katerih les bo imel v prihodnosti še večjo vrednost kot danes. Še posebaj zato, ker kot kaže, čez 100 let ne bo več ostalo niti toliko dreves kot danes. Mogoče se, ker imamo srečo, da živimo v Sloveniji – eni najbolj gozdnatih držav na svetu, tega dejstva ne zavedamo zadosti, vendar gozdovi po svetu izginjajo. Zelo hitro!

Ampak začnimo najprej pred hišnim pragom. Pred hišo na vrtu, torej na mestu kjer se vsakodnevno zadržujemo, si lahko privoščimo posebno drevo. Drevo, ki nam poleg lesa, sence v kateri poleti sedimo in pada tudi na spalnično okno, listja – brezplačne biomase, ki bogati vrtno prst, zavetja pred vetrom in še veliko drugih stvari, daje tudi slastne sadeže ali jedrca. Hrano – poleg toplote pozimi, edino energijo, ki jo človeško telo nujno potrebuje. Če želimo dolgoživo drevo in imamo veliko prostora lahko posadimo cepljen oreh, ki daje vrhunske plodove. Ali pa na sejanec cepljeno češnjo hrustavko. Taka drevesa bodo čez 30, 50 let dajala 100 in več kilogramov plodov vsako leto. Odlična naložba za pokojnino! Še posebno orehi, ki jih starejši ljudje lahko pobirajo po tleh🙂 . Vendar pa so to velika drevesa, ki morajo rasti primerno proč od hiše. Nekoliko bližje lahko posadimo jablano ali hruško, ki če sta cepljeni na „sejanec” tudi zrasteta v precej velika drevesa, ki lahko oskrbijo celo družino z zimsko zalogo jabolk ali vrečami sladkih suhih hrušk. Tudi na zelo majhne vrtove lahko damo odlično hruško Viljamovko ali sočno Društvenko cepljeno na podlago „kutine” ali pa odporno jablano Topaz cepljeno na „MM-106„ podlago, ki bosta dajala po 10 in več kilogramov sadežev. Ne bosta pa imela tako dolge življenske dobe kot drevesa cepljena na sejanec, ki ob primerni oskrbi lahko dočakajo do 100 let in več. Sliva je rešitev za slabše lege in višje nadmorske višine.
Če je prostora dovolj in drevesa ne želite škropiti ga pustite rasti po svoje, to je v drevo z enim sredinskim vrhom. Spodnje veje nekaj časa še pustimo, ko pa drevo razvije dovolj krošnje, lahko spodnje veje, ki tako ali tako niso veliko zrasle, odrežemo. Glavna rast je usmerjena v najvišjo sredinjsko vejo. Ne skrbimo preveč za kot pod katerim rastejo stranske veje – tudi, če se nam zdijo preveč pokončne – kmalu se bodo upognile navzdol pod težo lesa in sadežev in krošnja se bo začela odpirati. Včasih se celoten vrh, zaradi prehitre rasti, nagne proti soncu. Drevo bo v tem primeru meter ali dva nižje, na nasprotni strani debla, pognalo močan „voden” poganjek, ki zgleda kot stranska šiba, vendar bo, ko se bo sedanji vrh nagnil še bolj proti jugu, ta poganjek postal nov vrh. Lociran bo malo severno od sredine debla, ker drevo vedno poskuša biti v ravnotežju. Smreka je lep primer drevesa, ki je skoraj idealno matematično uravnotežena. Zato lahko kljub plitvim koreninam zraste v ogromno drevo.
Lastniki gozdov se vrednosti 50 do 100 let starega drevesa dobro zavedajo. Na gorenjskem sta se najbolj pogosti komercijalni drevesni vrsti smreka in bukev. Prva nam daje izvrsten gradbeni les, druga prvovrsten les za kurjavo. Vendar je človekova prirojena želja po vedno več in več pripeljala do tega, da lastniki dajejo prednost lesu, ki je dražji in to je smreka. Gozdovi so tako v najboljšem primeru postali mešanice smrekovih in bukovih dreves v najslabšem primeru pa smrekove monokulture. Nobena monokultura pa ni trajna in ne more obstajati brez vse večje in večje količine človekovega dela, ki ga je potrebno vložiti, da monokultura preživi napade bolezni in škodljivcev. Ekosistem je stabilen edino, če je raznolik. Ena sama drevesna ali rastlinska vrsta je lahko samo trenutno stanje, ki ne traja dolgo, so pa cikli v katerih narava vzpostavi ravnovesje lahko daljši od človekovega življenja zato se človeku napačno zdi, da je to možno. Za neuspeh krivi vremenske razmere (žled, globalno segrevanje) in množične napade škodljivcev (smrekov lubadar), ne razume pa, da je to samo posledica neuravnoteženega ekosistema. V resnično mešanem gozdu, kjer se smreke ne dotikajo ena druge, bo lubadar vedno prisoten, vendar bo škoda zanemarljiva. Mislim, da bi dober gospodar ob vsak štor zaradi lubadarja podrte smreke moral posaditi enega od listavcev, ki v Sloveniji preverjeno uspevajo. Hrast, jesen, lipa, javor so veličastna drevesa z lesom, ki če je primerno raščen dosega trikratno vrednost smreke. Lahko posadimo tudi katero od manj pogostih gozdnih dreves, ki kot travniška ali parkovna drevesa lepo uspevajo; naprimer platano ali oreh. Večina listnatih dreves ima globok koreninski sistem, ki na pobočjih preprečuje erozijo in s tem se povečuje debelina prsti in dolgoročna rodovitnost zemljišča. Mislim, da bi iglavcev ne smelo biti več kot polovica dreves v gozdu za katerega skrbimo, pa še to ne vse smreka. Jelka, bor in macesen so kljub počasnejši rasti odlična drevesa. Če hočete hitro rast, poizkusite posaditi cedro.

Motorna žaga je mogočno orodje, čarobna palica s katero človek uravnava rast in odbira rastlinske vrste. Velika dolgoživa drevesa, ki kažejo zdravo rast, obdržijo kvaliteten les precej več let kot jim jih je namenjeno po gozdarskih priporočilih. Taka drevesa so tudi žive semenske banke, ki zasajajo svoje potomce daleč naokrog. Marsikdaj bi bilo bolje pustiti take primerke kot kapital za naše potomce in raje požagati manjša drevesa naokrog. Če vidite samozasejano drevo mogočne dolgožive sorte, ki v tem gozdu ni pogosto in kaže zdravo rast – pustite ga. Požagajte raje grmovja, ki ga senčijo in njihove veje namečite okrog debla mladega drevesa. V roku nekaj let bo mlado drevo pognalo v popolnoma nove višave.

Da drevesa in vse druge rastline uspešno rastejo potrebujejo živo, zdravo in debelo prst. Že po barvi ponavadi lahko določimo rodovitnost prsti. Temna, črna prst, taka kot je na gozdnih tleh kaže na veliko vsebnost biomase, ki je ključnega pomena. Prst se stalno dela iz rastlinskih in živalskih ostankov in stalno izgublja z vodo, ki jo izpira na nižje lege. Naloga dobrega gospodarja je da to enačbo obrne sebi v prid in skrbi, da je plast prsti na njegovem zemljišču vse debelejša. Betonske poti na vrtu, ki se vse bolj „pogrezajo” v tla so dober znak. Njive, ki so glede na okolico vse nižje pa slab znak – kažejo na vsakoletno izgubo prsti, ko kmetje vso biomaso odnesejo iz njive, vračajo pa samo gnojila v obliki hitrotopnih NPK kuglic. Ker so tla, razen glavnega pridelka, gola, izgubo prsti povečuje tudi veter v sušnih obdobjih in voda ob nalivih na neravnih tleh. Takšna njiva je na koncu samo še substrat iz ilovice za gojenje rastlin, katerega rodovitnost je odvisna od rednega doziranja koncentriranih umetnih gnojil. Salinizacija in acidifikacija prsti so neizogibne posledice takega kratkoročnega pogleda lastnika. Po drugi strani pa prst v gozdu ali sadovnjaku, kjer vse listje in druga biomasa ostane na tleh, kjer rastejo rastline, ki še posebno bogatijo tla (detelja, lucerna), stalno pridobivajo na rodovitnosti. Vsakdo ima vrtno kosilnico. Ena najboljših dolgoročnih naložb v svojo prst je, da odmontirate koš za travo. Vse kar zraste na vrtu pokosite in pustite ležati na tleh. Jeseni listje pograbite enakomerno po vrtu in narežete z vrtno kosilnico brez koša. Vsakič, ko se zapeljete čez so koščki listov manjši. V zdravih vrtnih tleh bodo deževniki ostanke pospravili v nekaj dneh. Čez en teden bodo ostanki listov preprosto izginili. Ne bo jih več! Poizkusite, če ne verjamete!
Ne moremo pa prsti obogatiti čez noč. V naravi se vse dogaja z veliko mero inercije-vztrajnosti in treba je počakati nekaj let, da se vidijo učinki. Šele v desetletju ali dveh dosežemo učinke, ki so na daleč vidni. In obratno – desetletje ali dva traja, da rodovitno travniško prst z napačnimi kmetijskimi ukrepi izčrpamo do te mere, da brez umetnih gnojil njena rodovitnost opazno upade. Človek pa težko razume vzroke in posledice na tako dolgo časovno obdobje zato tudi ne opazi napačnosti svojih dejanj. Drug vzrok je seveda človekova narava, ki je usmerjena h kratkoročnim dobičkom, dolgoročno gledano pa smo tako ali tako vsi mrtvi. To je sicer res, vendar bodo v tem svetu morali živeti naši potomci, naši vnuki, ki jim resnično ne bo lahko. Zapuščamo jim svet izropan naravnih bogastev – gozdov, rodovitne zemlje, biotske raznovrstnosti in tudi fosilnih goriv, svet poln neznosne vročine in vremenskih ujm, prenaseljen in poln odpadkov naše nenasitne družbe. V tem svetu bodo morali živeti in pridelati vsaj toliko hrane, kot jo človeško telo potrebuje. Stavbe, ceste in druga infrastruktura, vse kar smo ustvarili ljudje in ni živo, je neizogibno podvrženo stalnemu propadanju. Potrebno je redno vzdrževanje, ki v svetu izginjajočih fosilnih goriv ne bo vedno lahko delo. Marsikaj kar danes opravijo težki stroji bo mogoče treba narediti ročno. Upam, da bodo obdobje naših življenj in dejanj videli kot zmoto in nevednost, ne pa kot brezbrižnost in sebičnost.

_image1_1_716ryg1412275991756

Najstarejša japonska češnja, drevo staro tisoč let.

old-forest-and-images-pictures

Foto utrinki iz parcele

img_1364

Pod kupom hlodov, pokritih s polivinilom sem presenetil tega kolega, nisem prepričan ampak mislim, da je tole gož. Vsepovprek po parceli so kupi vej, kamenja in tam si bo morala tale kačica poiskati nov dom. Na moji paceli ima tudi dovolj hrane, predvsem miši ne manjka, le te pa jejo moj krompir in topinambur.

img_1371

Tole na zgornji sliki je verjetno edini topinambur, ki je uspel zacveteti … miši pa še zdaleč niso najhujši omejevalec te rastline, srne so tiste, ki ga zares obožujejo. Predvsem liste in stebla mladih rastlinic jim gredo neizmerno v slast. Se pa topinambur kljub vsemu razrašča, in če bi ogradil parcelo bi ga bilo verjetno še preveč. Na srečo srne sadnega drevja skoraj ne dosežejo več in tako se raje sladkajo z topinamburjem, zraven pa kot vidim in kot je tudi normalno, seveda veliko kakajo🙂 . In to je super, ker gnojila, praktično ne dodajam več. Tudi pozimi, in takrat se tudi najbolj opazi, se zadržujejo tu, čeprav hrane pod snegom ne najdejo. Ampak vseeno pridejo pogledat tja kjer je skoraj vse leto kaj okusnega za pod zob. In seveda spet kakajo. Poštena menjava za hrano, ki je meni neokusna.

img_1367

So pa tudi stvari, ki so všeč tako srnam kot meni … recimo koruza. Zato sem vrt kjer sem posejal koruzo na gosto ogradil s preklami. Zaenkrat še niso našle vhoda, ki je sicer odprt ampak dvojno zavit in ozek, ter zaraščen z osatom. Pa tudi. če so ga, nekako ne marajo vstopat tja kamor se počutijo ujete, brez izhodov. To lastnost nameravam izkoristit kar za celo parcelo – vse naravne vhode, po katerih se divjad giblje in prehaja čez mojo parcelo zapret. Najbolje z gostim rastjem kot so vrbova živa meja,  trnastimi rastlinami, ki se tu same zaraščajo naprimer glog, robide in maline, ali pa kupi vej in kamenja. Okrog in okrog teh prekel sem, da niso postavljene samo za zaščito koruze, posejal visoki fižol.

img_1368

In fižol je zelo lepo uspeval. Navijal se je okrog gosto zabitih kolov in vej ter meter in pol visokih osatov, ki so se zarasli okrog in okrog ograje. Vse dokler se nisem nekega poletnega dne odločil, da čeprav osat nima velike listne površine, vseeno jemlje preveč sonca mojemu fižolu, zato sem osat temeljito odstranil. Malo sem bil popikan ampak saj se je splačajo … fižol bo sedaj rastel še bolje🙂 .  Ko pa sem čez dva tedna prišel na parcelo, fižola praktično ni bilo več. Vse liste, mlade stroke, in tudi celotne rastline do tal so pojedle srne !!! Takrat mi je postalo jasno kakšno napako sem naredil. Fižola, ki je rastel med osatom se nobena srna ni dotaknila. Jasno. Jaz nočem niti z roko šarit vmes, kaj šele usti in jezikom. Verjetno pa so se srne do sitega najedle tisti teden, ko sem jim tako lepo očistil pot do mize z kosilom. Tisti dan sem se lotil raztrešanja osatovih semen okrog ograje🙂 pa verjetno je bilo tudi to nepotrebno, ker se tako ali tako zaraste povsod, kjer je zemlja bogata z dušikom.

img_1366

Na zunanji strani prekljaste ograje sem letos posej “Holzerjevo rž”, ki je dvoletna rastlina. Letos se razrašča kot vsaka druga trava, drugo leto maja pa bo zrasla do 2m visoko in naredila klase. Vmes raste, tako kot tu že nekaj let, bela detelja. Se mi pa med njiju vriva Repuh, ki sem ga parkrat “na visoko” pokosil, kar mu je škodovalo veliko bolj kot rži ali detelji. Zdaj si nekako enakomerno delijo prostor – tretjina rži, tretjina detelje in eno tretjino repuh.

img_1369

Letos sem na različnih koncih parcele, predvsem na bolj senčna mesta, kjer mi druge človeku užitne stvari ne uspevajo, posadil podtaknjence Navadne mete. In meta je resnično invazivna rastlina. Že konec prvega leta so se vejice podtaknjencev razrasle v grme premera pol metra. Žena jo veliko uporablja za čaje in sokove in imam občutek, da bo čez nekaj let mete več kot jo bomo lahko porabili. Ker je vode tu v izobilju, sonca pa ne, potrebujem invazivne, za sonce ne preveč zahtevne rastline, ki bodo konkurirale “plevelom”. Meta definitivno spada med njih.

img_1373

Voda je življenje in to drži v vsakem pogledu. Na celičnem nivoju ali na makro nivoju, kot so stoječe vode v obliki mlake oz. ribnika. Tu v tej neugledni mlakuži, mrgoli živih bitij. Ena od njih so pupki.

img_1381

In žabe.

img_1232

img_1365

 

Kačji pastir

 

20160901_112030

Za današnji dan je bil predviden počitek, včeraj mi je namreč gospodična zobarica izpulila modrostni zob. Ker pa je bila noč precej mirna in skoraj brez bolečin sem se zjutraj odločil,  da namesto lenarjenja v postelji raje skočim kaj naredit na parcelo v Mojstrano.
Sadna drevesa, predvsem slive in hruške že dajejo prve plodove, nič jih ne škropim, enkrat letno vržem okrog vsakega par pesti npk gnojila, jeseni malo porežem veje za katere se mi zdi, da bi jih polomil sneg drugače pa jim pustim rasti po svoje. Probam predvsem skrbet za zdravo prst. Detelja se zelo lepo razrašča.
Čeprav je zadnja leta dela vse manj, koristi pa vse več, imam v glavi vedno polno „To-Do” listo, en kup stvari, ki jih je še „treba” naredit. In tako sem zjutraj zapel prikolico in v prtljažnik vrgel motorno žago – namenil sem se namreč, da nažagam in razcepim lani posekan bukov les.  Še nekaj smrek in bukev je ostalo na moji parceli, tudi te bodo šle počasi ven – vode je sicer tu na pretek, je pa sonce v kroničnem pomankanju in brez sonca, vira energije, sadno drevje ne bo dobro uspevalo. Se pa zato okrog mene vse bolj zarašča gozd.

Že med vožnjo, še posebno pa, ko sem začel z delom in sklanjanjem, se je bolečina v kraterju kjer je bil še včeraj zob, začela povečevat. Zato sem dokončno sklenil, da ostanem pri prvotnem planu za današnji dan – to je počitek. V senco ob ribnik sem si prinesel stol z naslonjalom, malico, pijačo in cigarete ter preprosto užival v opazovanju. V bistvu bi moral pogosteje samo opazovat in precej manj posegat v naravo na mojem zemljišču. Ko naravi pustiš prosto pot, je življenja iz leta v leto več. Več rastlinskih vrst, več živalski vrst, ekosistem postaja vse kompleksnejši, povezav med njimi je veliko več kot jih lahko razumeš,  ampak čeprav človek marsičesa ne razume, sistem vseeno deluje.
Ribnika niti ne čistim, niti ne praznim, vedno je poln vode, odkar pa ga pustim pri miru, tudi življenja. Spomladi žabe odložijo mrest, ko se izležejo paglavci pridejo iz ne vem kje tudi male belouške. Proti začetku poletja zmanjka paglavcev in tudi beloušk, pupki pa so stalni prebivalci v njem.  Ob njem se stalno zadržujejo tudi razne žuželke – mušice, vodni drsalci in kačji pastirji.
Kačji pastir je resnično lepa in fascinantna žuželka. V slovenskem jeziku nam ime „Kačji pastir” ne pove veliko o naravi te živali, razen, da očitno živi nekje kjer so tudi kače – in to je ob vodi. Bolj mi je všeč njegovo ime v angleškem jeziku – „DragonFly”. In res je pravi zmaj med muhami. Vrhunski plenilec. Kot dvoosni bojni helikopter lebdi nad vodo in v pravem trenutku švigne za mušico in drugimi manjšimi letečimi žuželkami. Hiter, okreten in neustrašen. Na mojem štiri krat štiri metre velikem ribniku je očitno prostora le za enega. Občasno prileti še drugi, enak kačji pastir in spopad sledi takoj. Zaletita se eden v drugega dvigneta do deset metrov visoko in po petih do desetih sekundah se zmagovalec vrne k ribniku, poraženec pa odleti drugam. Razen v enem primeru, ko je izid spopada odločil ptič, po mojem je bila lastovica, ki se je v enem trenutku pojavila izza drevesa in v naslednjem že izginila za drugim drevesom, opazil sem samo, da je po preletu belo-črne lise v zraku ostal le še en kačji pastir. Sigurno je morala bit lastovica, še en vrhunski zračni lovec. A o tem mogoče kdaj drugič …

 

20160901_112041

Visoka greda ( 2. del)

Kot sem omenil v prvem delu, bo greda v obliki trapeza s stranicami 3 metre, 2, 2, 2 metra. Les je doma in kak mesec sem ga pustil tako odležat, da se malo posuši. Seveda bi bilo idealno pustit ga leto ali dve ampak žal nisem imel toliko časa. Sicer pa se bo sušil še ko bo greda končana, saj sem ga pustil neprebarvanega, le premazanega z impregnacijskim sredstvom. V enem mesecu je les izgubil kar precej vlage, kar se je tudi poznalo na teži tramov … bili so namreč občutno lažji kot takrat, ko sem jih pripeljal. Razen, če sem toliko ojačal od “prvomajskega fitnesa”, da se mi je le zdelo lažje🙂 .

100_2519

Lubje sem odstranil takoj (v roku nekaj dni) od takrat ko so drevesa padla. Dol je šlo perfektno, soka je bilo toliko, da je špricalo naokrog … očala sem imel popolnoma zapacana🙂 .  Lubje se je čisto ločilo od lesa in zato so zunane strani tramov popolnoma gladke, tako gladke, kot jih lahko ustvari le narava. Ker bodo te stranice tudi edine vidne, je verjetno vsakomur všeč, da tudi lepo izgledajo, še sploh, če te nič ne stane, da to dosežeš, le les moraš podret ob pravem času in takoj odstranit lubje. Na žagi bi les s tako gladkim zunanjim delom verjetno težko dobil.

IMG_8674

Da les ne bi ležal direktno na zemlji sem izkopal približno 30 cm globok jarek, notri pa nasul za dve mali prikolici peska.

 

Tole črno na sliki pa je folija za ribnike, ki sem jo dal med zemljo in smrekove tramove, tako, da se les nikjer ne dotika zemlje. Spodkopal sem jo tudi 30 cm globoko med zemljo in pesek. Mogoče pa je tole tudi “overkill”, verjetno bi bil polivinil čisto v redu. Folija me je koštala okrog 50 evrov, če se prav spomnim.

IMG_8703

Tale “žvarovna” pa je moj lastni recept … 10% bakra (Cuprablau, modra galica, …) in 90% olja obvezno Elf Excellium s katerim je bilo prevoženo 15.000 km v Renault-ovem 1.5dci motorju🙂 . S tem sem premazal spodnje stranice spodnjih tramov, torej na stiku med lesom in peskom. Tam se vseeno zadržuje vlaga in počasi bo tudi tam začela nastajati prst … saj veste – pade par listkov iz drevesa, naslednje leto prileti regratovo seme in zraste majhen regrat. Tak kot med tlakovci🙂 . Jeseni regrat propade in iz njegovih korenin in stebel nastane še več prsti, zasejejo se še večje rastline, … . Čez pet let bo že rasla trava izpod tramov, narave se pač ne da ustaviti. Na srečo!!!

No, in ker prst in les ne gresta skupaj sem jaz pripravil tole svinjarijo, kjer, upam, da se nobena gliva ne bo dobro počutila. Folija za ribnike deluje tudi v obratno smer … ločuje prst v gredi od stika z takšno svinjarijo, ki jo seveda ne želim v hrani. Drugače je vseeno, če se ne matram z visoko gredo in grem raje v Lidl po zelenjavo. Čeprav dvomim, da je tam zelenjava v stiku z tako kvalitetnim motornim oljem🙂.

IMG_8705

Vse kar sem potreboval od orodja je motorna žaga( za večino del) in sabljasta žaga za lepo odžagat “štriclje” od vej … da dobimo lep gladek profil.

 

 

In tako sestavljamo eno po eno … do vrha.

V gredo sem nametal en ogromen kup vej ( lepo narezan in lepo zložen po plasteh z zemljo), kompost, nekaj zajčjega gnoja z deževniki vred, …

Na gredo sem posadil rastline, ki imajo rade veliko hranil: paradižnik, paprike, kumare, por in malo soje.

SAMSUNG

Med sadike pa sem posejal belo deteljo.

100_2652

 

 

IMG_8929

 

100_2704 100_2718

 

Živel 1. maj, praznik dela oz. projekt “Visoka greda” 1. del

In dela med prvomajskimi prazniki mi definitivno ni zmanjkalo …

SAMSUNG

 

Že nekaj časa sem imel v načrtu  podret dve smreki, da dobim prostor za še nekaj sadnih dreves in en ali dva oreha. Dokler je sploh še kje prostor, kamor drevesi lahko padeta. No pravzaprav je prostor za podiranje zelooo omejen in zato sem za pomoč prosil svojega prijatelja in sodelavca Miha, da so drevesa padla v pravo smer, brez škode.

Ravno tako, pa imam že nekaj časa v načrtu postavit visoko gredo doma na vrtu pred hišo. Smrekov les  bo perfekten gradbeni material za to, samo iz Mojstrane v Kranj ga je treba spravit. Greda bo v obliki trapeza s stranicami 3m, 2m, 2m, 2m. S traktorjem, vitlo in prikolico z nakladalko to ne bi bil problem, za dve, tri ure dela. Brez vsega tega pa se je delo zavleklo na dva do tri dni. Ampak je izvedljivo! Nikoli v življenju še nisem bil v fitnessu-u, staro dobro fizično delo krepi popolnoma vse mišice v telesu. Tiste, v katerih po treh dneh takega dela ne čutiš “muskelfiber” pa itak niso uporabne za karkoli drugega kot za razkazovanje na plaži in jih torej niti ne potrebujem.

Prvi dan nisem nič fotografiral, sem raje izkoristil Mihovo pomoč, da sva najtežje spodnje tri meterske dele debla skupaj spravila na prikolico in domov. Naslednji dan, ko sem bil sam, je situacija izgledala takole:

SAMSUNG

Spodnji trije metri pri obeh smrekah so že pospravljeni, sedaj pa naprej.

Najprej sem debla nažagal na pravo mero … v tem primeru na 2m. Nato sem jih z motorko razpolovil, da sem iz vsake 2 m hlodovine dobil po dva “tramova”. Iz polovičk sem nato izrezal tramove širine 20 cm:

SAMSUNG

SAMSUNG

Na koncu sem vse naložil na prikolico in odpeljal domov. Prikolica na sliki je tudi Mihova, ki mi jo je prijazno posodil za nekaj dni. Na moji se namreč prednja stranica ne podre in tri metrskih ne bi mogel peljat (na sliki so sicer dvo metrski  tramovi). Miha, še enkrat hvala!

SAMSUNG

Naslednji, tretji dan, sem delo nadaljeval in bolj ali manj končal kar se tiče spravila lesa, me pa čaka še kak dan dela, da pospravim vse veje. Ampak sedaj je prvi maj mimo in si bom vzel nekaj dni pavze … mislim, da sem praznik dela počastil tako kot se spodobi!

Vmes, med delom, pa sem si vzel še kako urico časa in malo pofotkal spomladansko prebujanje vsega kar raste na parceli.

100_2494

Hruške so že odcvetele, jablane pa so v polnem cvetenju. Teden ali dva za drevesi istih sort, ki rastejo v Kranju.

100_2492

Tole zeleno, travi podobno čudo v ospredju pa je slavna “Holzerjeva rž”, dvoletna rž, ki prvo leto zraste 20 do 30 cm, drugo leto pa naredi po več klasov (do dvajset na rastlino) in zraste do dva metra v višino. Ta na sliki raste že drugo leto in bo letos obrodila. Štiri leta nazaj sem v kuverti dobil dva klasa te rži. Potem sem previdno vzgojil kakih 50 rastlin in po dveh letih dobil cca. 200 do 300 gramov semena. Ta semena sem potem posejal – nekaj v vrste, kot tu na sliki, nekaj pa potresel med hruške na enem delu parcele.

Na delih parcele, kjer sem lani avgusta vse rastje uničil z boomefektom in posejal mešanico semen, se nove rastlinske vrste lepo prebujajo iz zimskega spanja. Predvsem lepo raste pšenica, detelja in krmna ogrščica:

100_2497

100_2502

Tudi česen, ki sem ga jeseni posadil križem-kražem po parceli lepo uspeva:

100_2501

.

.

Tole je pa ena slikica, kako so drevesa podirali naši dedje … brez vsake mehanizacije … to so bili ta pravi gozdarji – vsa čast !

04245dbc3da2e1ccaf7e8f3873fcd061

.

.

.

.

SAMSUNG

Se nadaljuje …

 

 

 

Permakultura in “Boom efekt” 2. del

V prvem delu sem obljubil še “potem” slike, in obljubo je treba držat! (dovoljeno pa je rahlo zamuditi in januarja objaviti septembrske in oktobrske slike🙂

Septembra so takole vzklila semena pšenice, repe, lucerne, črne detelje, ogrščice in facelije. In vse rastline razen slednje naj bi prezimile in pomladi nadaljevale rast.

IMG_7932

Sredi oktobra :

IMG_8042

IMG_8045

ter sredi novembra:

SAMSUNG

Za lažjo predstavo so tu, še enkrat, slike pred škropljenjem, po setvi ter “potem” :

kot1_prej

kot1_frezano

SAMSUNG

Ista parcela, z nasprotnega kota:

kot2_prej

kot2_pofrezano

IMG_7986

SAMSUNG

In še druga parcela:

kot3_prej

kot3_frezano

IMG_7985

SAMSUNG

 

No, pa še na enem delu parcele sem sejal enako kombinacijo semen, in sicer na JV strani večje parcele.  Je pa na tem koncu teren precej nagnjen,  zato ga poizkušam počasi spremenit v terase. Tu nisem nič škropil s herbicidom, ker sem vse prejšnje rastje mehansko uničil s krampom in motiko, da sem terase sploh naredil. Skale iz zgornjega dela polagaš na spodnji del terase in s tem postaviš nekakšen zid, ki drži zemljo bolj vodoravno. In skal v moji zemlji definitivno ne manjka🙂

IMG_7945

IMG_7946

V mešanico semen sem na tem delu dal nekaj več pšenice, ker je lega sončna in bo tu, računam, lepo uspevala:

IMG_8044

Začetek novembra :

SAMSUNG

Permakultura in “Boom efekt” ?!?!

Za tiste, ki ne poznajo; “boom efekt” je totalni herbicid – torej deluje na vse rastline neselektivno in sicer tako, da nekako prepreči rastlinam, da bi črpale vodo in se torej posušijo od suše, čeprav je vlage dovolj.  In svojo nalogo opravi zelo temeljito – uniči trajne plevele in grmovja , tudi korenine propadejo in naslednje leto iz njih ne zraste nič več.

Pred dvemi leti sem se odločil, da sadja ne bom več škropil. Sicer že takrat nisem pretiraval … spomladi z bakrom in zgodaj poleti z insekticidom proti ušem, ki so mi na mladih dreveščkih izcuzale vse mlade poganjke, tako, da drevesa praktično niso mogla nič prirasti. Sedaj, ko so se drevesa “dobro prijela” ne škropim več.  Nehal pa sem tudi gnojiti, kar se je letos izkazalo kot napaka. Zemlja na moji parceli je precej revna(po katastru je to travnik 7. kategorije), in ko so drevesa porabila gnojila, se je njihova rast praktično ustavila. Vmes pa sem malo študiral “Holzerjeve” metode gojenja sadja.  Tudi on dreves nič ne gnoji – hranila njegova drevesa namreč dobijo iz mešanice podornih rastlin, ki jih goji skupaj z drevesi in jeseni pusti da zeleni deli naravno razpadejo na površini. Goji rastline, ki na različne načine bogatijo tla. Da pa te rastline lahko poseješ je treba najprej uničite trajne plevele, ki sedaj preraščajo tla.  Holzer uporablja za to več metod; za moj primer bi bila najbolj primerna ta, da bi s kartonom ali drugimi naravnimi materiali prekril celotne površine, potem na karton nametal ali zemljo ali druge organske odpadke in  nato posejal semena rastlin, ki izboljšujejo tla. Holzer pravi, da mu je tako že v dveh letih uspelo izboljšati tla toliko, da je lahko sadil sadna drevesa.  Problem pri meni pa je, če zanemarimo dejstvo, da nimam pojma, kje bi dobil toliko kartona🙂, da drevesa že rastejo in nimam časa čakat dve leti.  Dvomim, da bi drevesa brez gnojenja sploh preživela še dve zimi.  Kot sem rekel, rad stvari naredim po svoje in moja ideja je sledeča:

Vso travo in plevele okrog dreves sem začetek avgusta poškropil z boomefectom.  Obenem sem po istih površinah potresel tudi nekaj NPK gnojila, da bodo drevesa pred zimo dobila vsaj nekaj hranil, ter, da bodo rastline, ki izbolšujejo zemljo malo hitreje rasle. Saj vem – totalno nepermakuturno od mene🙂.

Konec avgusta, ko so se pleveli posušili, sem po teh površinah okrog dreves  posejal mešanico črne detelje, lucerne, facelije, kranjske repe, ogrščice in pšenice. Da sem spravil semena pod zemljo, sem se nekajkrat “sprehodil” po površini z motokultivatorjem in frezo, vendar, čisto “na plitko”, tako, da je pofrezano samo zgornjih nekaj centimetrov zemlje.

Nekaj slik v stilu “prej” / “v delu” / “potem”, s tem da,  “potem” slike še pridejo, ko bo kaj zraslo:

kot1_prej

kot1_frezano

Ista parcela, z nasprotnega kota:

kot2_prej

kot2_pofrezano

In še druga parcela:

kot3_prej

kot3_frezano

 

Pa še nekaj naključnih slik iz parcele:

IMG_7642

IMG_7640

tobak in koruza:

IMG_7868