Skip to content

Hrana za prihodnost, hrana za vse!

Naslov ni mišljen kot politični slogan, v mislih imam dobesedno to, kar pravi naslov. Rad bi vam razložil preprosto metodo kako točno to doseči z minimalno dela. Na to lahko gledate kot na dobrodelno dejanje ali kot nekaj kar bo koristilo vam osebno. Govorim o dejanju zasaditve užitnega drevesa na javno površino.

Drevesa bodo čez 30 let zagotavljala po petdeset, sto, dvesto kilogramov plodov (odvisno od vrste), ki jih bodo ljudje lahko vsako leto brezplačno pobrali in jedli. Vložek dela oz energije je minimalen glede na to koliko kilokalorij energije v obliki sladkorjev oz. maščob bomo skozi življensko dobo drevesa dobili.  Na oko bi ocenil, da je izkoristek  tromestna, če ne celo štirimestna številka. Kolko je že izkoristek najboljših toplotnih črpalk, pet? Deset že dvomim, da ima katera. Največ pol ure dela, da nekajletno sadiko presadimo na stalno mesto, pa še pol ure da postavimo začasno ograjico za prvih nekaj let, ki psom, majhnim otrokom in brezbrižnim odraslim prepreči uničiti sadiko dokler je še zelo majhna. Potem mogoče še nekaj krat letno po 15 minut dela v prvih letih, da se potrgajo veliki pleveli, ki bi senčili drevo, mogoče celo naredi zastirko kake pol metra okrog debla, vendar je vse to že opcijsko. Drevo se bo kmalu postavilo na svoje noge in po recimo sedmem letu praktično ne potrebuje našega posredovanja. Drevesa so v tem podobna otrokom. Danes ga je treba spočeti, če želite, da čez 18 let postane produktiven član družbe. Pri drevesu se prvi plodovi ponavadi začnejo malo pred desetim letom potem pa hitro povečujejo. Vse kar drevo zares potrebuje je čas. Vse ostalo dobi od narave. Z zastirko in gnojenjem pridobimo recimo tri leta v desetih. Od nekoga sem slišal, da je najboljši čas za zasaditev drevesa lansko leto, drugi najboljši čas je danes!

Kakšno drevo zasaditi? Verjetno vas večina najprej pomisli na kakšno tradicionalno sadno drevo, naprimer jablano ali hruško in ta izbira je dobra, če je drevo cepljeno na sejanec, kar mu omogoča sorazmerno samostojnost, čim večjo velikost in dolgo starost. Sadno drevje ima tudi nekaj slabosti, recimo precejšnja okuženost slovenije z določenimi glivičnimi beleznimi, naprimer škrlup ki lahko v letih z veliko dežja precej zmanjšajo količino in kvaliteto pridelka. Vendar po drugi strani jablanov zavijač ali po domače črv v jabolku povzroči zgodnjejše dozoretje prizadetih plodov. Taki plodovi počasi tekom celega meseca padajo iz drevesa. Če so pobrani v manj kot enem dnevu so to neverjetno sladki, sočni in okusni plodovi, tudi zelo čvrsti, vse kar je treba je izrezati del od črva pojedenega jabolka, ki redko predstavlja več kot tretjino ploda in plod pojesti takoj. Ni nobene potrebe po kakršnemkoli škropljenju, če smo se pripravljeni odreči recimo 40 odstotkom možnega pridelka, in za drevo, ki raste v javnem parku, kjer vse kar rodi predstavlja dodano vrednost, ker je bilo vloženo delo praktično  nič, to ni nobena izguba.Čisto nekaj drugega je drevo komercialnega lastnika, ki nujno potrebuje vsaj 70 odstotkov polne rodnosti da bo, ko pokrije stoške škropil, dela, obrezovanja, gnojil vsaj na ničli, gledano iz finančnega stališča. Ne smemo pa pozabiti, da je kvaliteta takšne naravno pridelane hrane za zdravje potrošnika dejansko »Premium« kvaliteta. Razen na domačem vrtu takšne kvalitete ni moč dobiti, sadje z ekološkim certifikatom v resnici intenzivno škropijo z bakrovimi pripravki, baker pa je dokazano kancerogen. Za klasično pridelavo sadja je dovoljena poraba bakra dva kilograma na hektar, v ekološki pa tri kilograme na hektar. Je pa res, da gnijoče sadje privlači ose in sršene, kar bi lahko predstavljalo potencialno nevarnost za otroke s hudimi alergičnimi reakcijami na pike teh žuželk.

Torej sadno drevje je načeloma solidna izbira, obstaja pa še ena druga skupina dreves, ki je po mojem mnenju idealna za javno površino, to so drevesa, ki dajejo jedrca. Jedrca imajo ponavadi veliko maščob. Maščobe so v današnjem svetu obilice kalorične hrane pridobile slab sloves,  predvsem zato, ker se jim težko upremo. A ste se kdaj vprašali zakaj? Čisto preprosto zato, ker je večino časa človeštvo pestilo pomankanje hrane, ne preobilje tako kot danes in maščobe imajo ogromno kalorij na gram . Naše telo to dobro ve oz. po Darwinovi evolucijski teoriji, so preživeli tisti posamezniki, ki imajo radi maščobe ker so jim le te, zaradi veliko energije, omogočile boljše možnosti preživetja.  Obstajajo cepljene sorte »maroni« kostanjev odpornih na kostanjevega raka in ti bi bili dobra izbira za projekte kjer denar ni problem, takšne sadike dosegajo ceno okrog 30 evrov na komad. Vendar ni nobene potrebe po razsipavanju denarja. Obstaja eno drevo, ki je včasih raslo na vsaki kmetiji, in v Sloveniji imamo veliko odličnih avtohtonih in na naše okolje prilagojenih sort, ki sploh ne potrebuje cepljenja in daje vrhunske plodove vzgojen direktno iz semena – njegovo veličanstvo – Oreh! Triletno sadiko si vsak meščan lahko vzgoji na balkonu svojega stanovanja. Samo en sam orešček je treba spomladi dat v zemljo in če raste pod streho, pač še zalivat. Po treh letih je sadika velika recimo pol metra in pripravljena za saditev na javno površino. Potem pa je vse kar ta rastlina potrebuje, da bo zrasla v veličastno, hrane polno drevo, čas. Ob tem se lahko tudi sami zavemo kako pomemben je čas, da je to resnično vse kar zares imamo. Tistih, v povprečju osemdeset let na tem planetu. Vse drugo kar si lastimo so le pripomočki, ki naredijo preživljanje tega časa bolj prijetno.

Kako posaditi tako drevo iz pravnega stališča? Če je le možno s soglasjem lastnika zemljiča, torej v primeru javnih površin je to občina oz. država. Kaj pa če naletite na gluha ušesa, župana, ki je skriti ljubitelj javorjev, platan in jalovih češenj? Mislim, da je dejanje zasaditve dolgoživih užitnih dreves za prihodnje generacije preveč pomembno dejanje, da bi se mu v tem primeru odrekli. Nekateri voditelji težko razumejo, da bo recimo danes tako pomembna »dokapitalizacija slabe banke« čez petdeset let samo še pozabljen, nepomemben del zgodovine, zapisan kvečemu v kakšnih buklah na ekonomski fakulteti kot primer slabe prakse. Petdesetletno orehovo drevo sredi parka Tivoli pa prostor kjer se bodo ljudje zbirali zgodaj zjutraj po vetrovni noči, da bi si po tleh nabrali čim več odpadlih orehov. V primeru gluhih ušes državnih in občinskih uradnikov predlagam tako imenovano gverilsko metodo vrtnarjenja. To je dejanje namerne posaditve semena ali sadike na površino, ki ni tvoja last. Ampak le kako javna površina ne bi bila tudi vaša last? V tem primeru bi bilo nemara najbolje drevo ograditi na podoben način kot so že ograjena drevesa v parku, s podobnim tipom mreže, kar oskrbnikom parka ne bi vzbujalo suma. V primeru, da tam ni nobenih mladih dreves predlagam, da se sadiki priloži tabla z napisom, ki namiguje, da je bilo drevo posajeno z določenim namenom, npr. »drevo za dan zemlje«, »drevo za dan boja proti lakoti«, torej nekaj kar oskrbnika parka napelje na misel, da je bilo vse “legalno” posajeno, le on o tem ni bil obveščen 🙂 . To naredimo zaradi zaščite sadike, ne človeka, ki ga je zasadil. Nisem pravnik ampak res ne vem, če obstaja zakon, ki bi tako dejanje smatral za nek prekršek. Kraja definitivno ni, če nekaj prineseš, vandalizem tudi ne, še najbližji prekršek bi bil »motenje posesti«, ki pa za javno površino ne more veljat. Mislim, da je to luknja v zakonu, zakaj je ne bi enkrat tudi navadni državljani izkoristili pa še za dobro delo gre.

Mimogrede, a sem že omenil, da imam en kup triletnih orehovih sadik, ki jih nimam kam posadit, saj odraslo orehovo drevo rabi kar blizu sto kvadratnih metrov prostora 🙂 . Nič me ne bi veselilo bolj kot, da te sadike pridejo v »prave« roke. Za uspeh potrebujete samo uro vašega časa in 10 let potrpljenja. Vendar čas leti, deset let bo mimo v trenutku, in takrat boste ponosni na to kar ste naredili.

depositphotos_188800536-stock-photo-walnut-harvest-walnuts-in-the

giant walnut

Njegovo veličanstvo – Oreh. Long live the king!

.

.

.

.

.

Advertisements

Družbena afluenca in hišice na drevesih

20180527_123619

Afluenca je vse hujši problem predvsem v zahodni družbi, kamor na srečo spada tudi Slovenija. Afluenco lahko definiramo kot nefunkcionalno ali celo škodljivo vedenje ljudi, ki imajo vsega preveč in so zaradi tega izgubili občutek kaj je prav in kaj narobe. Vendar mislim, da lahko izraz apliciramo ne samo na posameznike ampak na celotno družbo, vključno z njenimi najpomembnejšimi inštitucijami kot so državna uprava, šolstvo, celo zdravstvo, da ne omenjamo gospodarstva, ki je tako ali tako z dobički zaslepljena ponorela lokomotiva, ki vleče naš družbeni vlak proti prepadu.

Afluenca velja za neke vrste psihično bolezen ali vsaj vedenjsko motnjo in s tem se popolnoma strinjam. Le kako drugače bi si lahko razlagali dejstvo, da čeprav je danes jasno kako hude bodo posledice pretirane uporabe fosilnih goriv in krčenja naravnih ekosistemov, še vedno drvimo ravno v to smer, vse hitreje in hitreje. Je pa še ena vedenjska motnja, ki dobro opisuje vedenje današnje družbe, to je odvisnost ! Tudi za odvisnike je značilen podoben vzorec. Veliko se jih zaveda, da jim odvisnost povzroča veliko škode v življenju, vendar preprosto niso sposobni prekiniti s škodljivo substanco ali vedenjem. Ne morejo! Ko je čas za naslednjo dozo, možgani podzavestno vodijo dejanja osebe, da bi le dobili svoj zadetek, svoj občutek blaženosti. In ravno tako tudi danes v s fosilnimi gorivi zasvojeni družbi, možgani zahtevajo vse večji in večji odmerek droge za dosego efekta zadovoljstva. Nov nakup, dolgo potovanje, veliko bivališče pozimi ogreto na 25 stopinj, poleti ohlajeno na 20, vrhunski športni rekviziti, sveže jagode januarja, vse to rabimo, da smo srečni v življenju, v vse večjih količinah. Kmalu potem, ko nekaj od tega dobimo, efekt zadovoljstva mine in možgani že razmišljajo kje dobiti naslednjo dozo.

Malo je ljudi v Sloveniji, ki se lahko izključijo iz zgornjega opisa, jaz vsekakor moram priznati, da ravno tako spadam zraven. Mogoče zadnje čase res kupujem manj vsega, predvsem nepotrebnega “junk-a” pa tudi čezcelinska potovanja z letalom me nikoli niso vlekla tako kot nekatere druge, čeprav mislim, da tako poceni poletov kot so trenutno, kmalu ne bo več in je to idealna prilika, unikatna v zgodovini človeštva, ko si še tak revež lahko privošči videti drugo celino, če si to zelo želi. Verjetno bi moral izkoristiti ta trenutek, ker mislim, da nikakor nismo sposobni in tudi ne bomo mogli spremeniti današnjih afluentnih življenskih navad. Vse dokler ne bo narava postavila omejitve na način, ki bo verjetno precej boleč za prav vsakega od nas ne glede na trenutni družbeni položaj.
Eden od simptomov afluence v mojem vedenju je definitno gradnja hišic na drevesu. Roko na srce, so popolnoma nepotrebne, drage za izdelavo (predvsem v smislu vloženega človeškega dela), ne prav trajne, nimajo nobene funkcije, ki bi bila koristna za naše preživetje. Ampak kaj, ko so tako zelo preklemano cool !!! 🙂 Obožujem jih. Ne vem ali je to neka neizpolnjena želja iz otroštva, mogoče prvinski nagon biti visoko na drevesu in torej na varnem pred zvermi ali pa le človeška želja po dominaciji biti prvi, najvišji?

Začetki

Prvo tako strukturo sem postavil pred devetimi leti na parceli v Mojstrani, vpeto med tri drevesa, veliko bukev in dve manjši brezi, ki pa se bosta še odebelili in zrasli. Pravzaprav vse te strukture niso zares hišice, ker nimajo strehe. Boljši izraz bi bil ploščadi oziroma terase na drevesih. Ampak, ko je spodnji del postavljen lahko streho dodamo na enak način kot, če bi to delali na tleh, kar je posebnega je to kako spodnji del vpeti v drevo, da bo to varno in trajno.  Čeprav ljudje že tisočletja uporabljamo les kot gradbeni materijal imajo hiše na drevesih eno veliko posebnost – del hiše ni iz mrtvega lesa ampak iz živega! In živ les se spreminja, raste torej debeli, celi rane, ima veliko vsebnost vlage, lahko se tudi okuži in odmre in vse te razlike napram mrtvemu lesu moramo nujno upoštevati.
Vrnimo se zdaj na mojo prvo teraso na drevesu, predvsem na to kako NE smemo narediti stvari 🙂 . Teraso sem postavil na višini cca. 3m od tal. Okvir sem naredil iz smrekovih debel, ki sem jih privil in pribil v drevesa, nanje sem položil deske. Po cca. 5 letih struktura ni bila več varna za hojo. Deske so že malo začele razpadati, največji problem pa je bil z debelejšimi tramovi, ki so ob stiku z živim drevesom pospešeno gnile, obenem pa so vijaki prerjaveli in popustili. Za povrh vsega pa so mrtev gnijoč les in rjasti vijaki povzročali okužbo in gnitje živega lesa dreves, rane se niso zarasle, skratka neuspeh z eno besedo.

prvo_spanje_25.jpgVse se je začelo s tem, daljnega leta 2009

 

Po bukvi navzgor

A terasa na drevesih, čim višje v krošnji, mi ni dala miru. Zato sem naredil še en sloj 20 cm nad starim, vendar tokrat le kot začasni, gradbeni oder, da sem lahko iz njega naredil naslednje nadstropje, dva metra višje, torej nekje na višini 5m nad tlemi. Namesto lesenih tramov sem se odločil tokrat uporabiti prebarvano železo L profila, ki sem ga v drevesa privil z nerjavečimi inox vijaki.  Za pot v naslednje nadstropje pa sem po meri zvaril železno lestev, ki sem jo ravno tako privil z inox vijaki pa tudi obliko dela, ki se dotika drevesa sem naredil tako, da jo drevo čim hitreje obraste in s tem dokončno utrdi.  To je bilo narejeno pred dvemi leti, še dve, tri leta pa vijaki sploh ne bodo več igrali nobene vloge saj bo drevo samo objelo lestev.

 

IMG_4024

Pa tudi druga lestev je že montirana in tretje nadstropje je le še vprašanje časa. Letos sigurno še ne bo nič, če ne zaradi drugega zato, ker morata brezi še malo zrasti in se odebeliti, da bosta sploh lahko varno nosili težo človeka ali dveh. Kam pa potem naprej? Borzni posredniki bi rekli “Sky is the limit” in enako lahko rečem tudi jaz 🙂 . Mogoče enkrat čez deset let naredim čisto pravo hišico s streho, kjer se bo dalo prespati deset metrov nad tlemi v krošnji bukve.

IMG_4028
Privijačeno brez odstranjevanja lubja,  poglobitev kaže prirast debla v dveh letih

 

Terasa na češnji

Doma na vrtu imam ogromno češnjo in vsakič, ko je čas za obiranje češenj si želim, da bi bila pol nižja. Ampak ne more bit, ker ima preprosto preveč energije, da bi jo lahko držal kaj nižje. Torej, če češnje ne morejo biti nižje tlem bodo pa tla šla višje v češnjo sem si rekel. Na teraso lahko postavim 4m krajšo lojtro, kot če obiram s tal. Ampak v bistvu mi niti ni toliko do tistih češenj, kot sem dejal na začetku, terase na drevesih so preprosto “cool” in kot večina tudi jaz trpim za afluenco,  pri meni se pač simptomi kažejo kot postavljanje nekoristnih struktur v drevesnih krošnjah 🙂 .
Priprave so se začele jeseni 2016, ko sem v češnjo montiral “vsadke” – inox navojne palice premera 16 mm. Odstranil sem lubje v premeru velike podložke, da bi drevo čim hitreje zaraslo okrog podložke in jih s tem dokončno utrdilo na mestu. Palice sem montiral ne čisto vodoravno ampak z rahlim padcem navzven, ravno toliko, da dež ne odteka v rano ampak navzdol po vijaku. Prav tako sem vse špranje še zatesnil s silikonskim kitom.

 

 

14938185_1763662130565741_6227450770394486696_n

V letu 2017 so se rane zaraščale, precej hitreje kot sem pričakoval. Letos spomladi, ob začetku montaže železnega ogrodja je situacija zgledala takole:

20180510_183944

Moram pa povedat, da se vsadek na zgornji sliki nahaja na “glavni”, sredinski veji, ki bo, če pustim češnjo pri miru, postala vrh. In rast je v sredinski veji tudi najmočnejša. Ostali vsadki so se zarasli malo manj ampak še vedno zelo dobro, konec letošnjega leta bodo zgledali tako kot ta.

20180510_153251 Rana na debelejši stranski veji se celi malenkost počasneje

Na štirih navojnih palicah je vpeta železna konstrukcija iz L profilov, ki predstavlja ogrodje terase. Dimenzija je v obliki trikotnika s stranicami cca 2 in 3 metre. Ko je bila železna konstrukcija zvarjena je bilo najtežje delo za mano.  Sedaj je potrebno le še priviti lesene plohe in terasa začenja dobivati svojo končno obliko. Ker sem že pri vsadkih pazil, da so vsi na isti višini je terasa že v vodoravni legi.

IMG_0024

 

Za varnost je potrebno na teraso montirat še ograjo. Da bo res čvrsta sem jo montiral kar v veje drevesa in ko jo drevo enkrat obraste jo brez “fleksarice” ne bo več moč spravit ven. Za montažo ograje sem uporabil enak princip kot za lestev na bukvi v Mojstrani. Kos ploščatega železa ki se pričvrsti v drevo z dvema nerjavečima vijakoma, na ploščico pa je malo manj kot v vodoravni legi (da voda ne teče v rano) privarjena okrogla železna cev.

20180524_191149-1

Trije kosi ograje, na vsaki po štirje spoji ampak le dva od dvanajstih sta pravokotna ! Ja, tako je če delaš z naravnimi oblikami, kot je drevo. Ljudje imamo radi prave kote, kvadrate in pravokotnike, ker so to zelo preproste oblike, ki jih je lahko izdelat, izračunat oz. matematično opisat. Naravi gre matematika malo bolje od rok in se požvižga na naše preproste geometrične oblike, ker so “nepravilne” oblike pač bolj učinkovite. A je kak frajer tu, ki si upa probat z geometričnimi funkcijami opisati obliko drevesa 🙂 ? I didn’t think so! Sam sem se izdelave ograje lotil tako, da sem spoje ocenil najbolj natančno kar sem jih sposoben, zvaril samo toliko, da stoji vkup ampak se še vedno da premikat nato pa z ograjo gor v češnjo, malo zakrivit in spet nazaj v delavnico, vse dokler ni “sedlo” tako kot mora.

20180527_122545

Tako, terasa je končana, zdaj pa je čas za uživanje na njej. Ena stvar, ki me je prijetno presenetila je, kako blizu pridejo ptiči, ko si enkrat v krošnji drevesa. Čeprav “domači” ptiči – kosi, sinice, taščice niso prav plašni, spodaj na vrtu vseeno ne pridejo bližje kot na nekaj metrov, tu v krošnji pa se očitno počutijo bolj varne in če se vležeš na teraso in miruješ, priletijo čisto blizu, meter ali še bližje.

20180527_125030

20180527_124944

Permakultura in “boomefekt” – KONEC ZGODBE

Boom efekt sem uporabil samo enkrat, pred petimi leti, da sem uničil trajno rastje in poizkusil na hitro zasaditi nove vrste rastlin.

Ali bi to naredil še enkrat? Odgovor je NE. Zakaj? Ker preprosto ni dolgoročnega učinka. Od mešanice semen, ki sem jo posejal je po petih letih ostala le še detelja, ki je trajnica. Enoletne rastline se niso uspele samostojno zasajati v zadostnem številu, da bi se ohranile. Njihovo mesto so zasedle pionirske rastline, ki so bistveno bolj prilagojene za zasajanje na golem zemljišču, nato pa so počasi začele dominirati trave. Detelja raste uspešno tam kjer kosim,  kjer pa vse prepuščam naravi jo počasi izrinjajo višje rastline, ki prevzemajo svetlobo. Po drugi strani pa se je detelja uspešno zarasla tudi na drugih delih parcele, ki jih nisem škropil s herbicidom pač pa le posejal seme med travo zgodaj spomladi. Po petih letih je narava vzpostavila enako stanje kot je bilo pred aplikacijo zloglasnega herbicida. Lahko bi rekel, da je narava zmagala. V bistvu si moram priznat, da sem vse počel zaman. Počasi se mi začenja svitati kaj je Fukuoka mislil s svojim slavnim stavkom, da je “vse kar človek naredi nepotrebno in brez pomena” 🙂 .

Ali mi je žal, da sem to naredil? Odgovor je NE. Zakaj? Ker sem se ogromno naučil, ko sem lahko od blizu opazoval vse te spremembe in dinamiko naselitve, razraščanja in izginjanja posameznih rastlinskih vrst. Prav tako mislim, da je kemično onesnaženje mojega zemljišča zaradi enkratne aplikacije Glifosata na rastlinah, ki niso namenjene prehrani, zanemarljivo majhno. Je pa velik problem, ko se tak herbicid uporablja večkratletno direktno na kmetijskih pridelkih, ki končajo v naših želodcih. In ta herbicid resnično uniči popolnoma vse razen Monsantove koruze in soje.

Sadja že dolgo ne škropim več, niti z bakrom, ki se ga recimo na veliko uporablja v ekološki pridelavi, kljub temu, da je dokazano kancerogen. Pravzaprav sem škropilnico nekaj let nazaj prodal na “Bolhi” 🙂 .  Veliko večji problem za ekosistem kot Glifosat, so po mojem mnenju insekticidi, predvsem neselektivni kot je recimo “Confidor”, ki pokončajo ne samo uši ampak tudi vse ostale žuželke, vključno z njihovimi sovražniki. Odkar imam zemljišče “zanemarjeno” se pravi visoko travo, ki jeseni obleži tam kjer je zrasla in kupe vej in kamenja vsepovsod, z ušmi nimam več težav. Saj jih junija pride nekaj, bolj na liste spodnjih vej, ampak škoda je zanemarljiva. Tudi na mladih sadnih sadikah ne delajo več posebne škode v smislu, da bi se rast zaustavljala. Očitno se je po prenehanju škropljenja v nekaj letih vzpostavilo ravnovesje z naravnimi sovražniki uši, ki v odmrlem lesu in votlih steblih posušenih rastlin uspešno prezimijo in držijo populacijo uši na nivoju, ki ne povzroča skoraj nobene škode.

 

.

 

.

Načrtovanje vrta okrog hiše

PREJ:

primskovo_prej 001

POTEM:

primskovo_potem 001

Ko smo se preselili v hišo starejše izgradnje (1930) je ta že imela zelo lep vrt, poln sadnega drevja, lepo skrit zadaj za hišo. Okrog leta 1960 je bilo nadzidano prvo nadstropje, ter garaža (H) in drvarnica (P). Samo hišo nismo kaj veliko spreminjali. Podrli smo stopnišče v pritličje (K) in zgradili novo obrnjeno vzporedno z balkonom ter ga pokrili z manjšim nadstreškom.

Garaža (H) je imela na koncu majhno delovno mizo, vendar prostora za delo ni bilo dosti, razen če se je avto umaknil iz garaže. Ravno tako ni bilo dosti prostora za dodatno delovno površino in še kak kos orodja, kot naprimer namizno krožno žago. Poleg tega so bila vrata v garažo dvokrilna lesena, kar je pomenilo, da si moral vrata najprej odpreti, odpeljati avto na cesto in potem nazaj zapreti. Za rešitev teh dveh težav sem vhodna vrata odstranil, garažo pa 2.5 metra v notranjosti pregradil z novo steno in vrati. Tako sem dobil prostor za delavnico, avomobil pa je sedaj parkiran na pol v bivši garaži in na pol na dovozu. Kratek dovoz med garažo in cesto pa sem pokril z nadstreškom. Tako je avto pod streho, večji del garaže pa je postal delavnica kjer nastajajo različni zanimivi projekti.

Ob severo-vzhodnem zidu je bil postavljen star lesen nadstrešek, lopa, kurnik (J), ki je bil že v fazi razpadanja. Tega sem odstranil in namesto njega postavil malo širši in precej krajši nadstrešek, ki služi kot kolesarnica. Zraven se nahaja drvarnica (P), ki jo nisem spreminjal saj dobro služi svojemu namenu in je ravno prave velikosti za drva, ki jih čez zimo pokurimo.

Na vrtu za hišo je rasla ogromna stara jablana (A) visoka 10 m, premer krošnje pa le kak meter manj. Resnično ena največjih jablan kar sem jih videl. Čeprav je še vedno dajala kar nekaj pridelka je bilo nabiranje zaradi višine zelo zahtevno, pa tudi zdravstveno stanje drevesa je bilo že slabo. Krošnja se je sušila, deblo je bilo popolnoma votlo. Zasedala pa je najbolj sončno mesto na vrtu in zaradi višine metala senco na slivo (F), ki je bila okužena z virusno boleznijo – šarko in ni kaj dosti rodila.  Zadaj je bila posajena vrsta rdečega ribeza, prav tako starega kakih 30 let, ki pa tudi ni bil prav sladek, verjetno mu je škodovala senca še enega ogromnega drevesa, velike češnje hrustavke (G), prav tako visoke vsaj 10 metrov, vendar čudovitega okusa, le nabiranje je bilo zaradi višine težavno. V senci velike jablane (A) je postavljena lesena vrtna lopa (L), stara kakih 30 let. Lopa je postavljena na betonsko ploščo, streha ni nikoli puščala in nadstreški so široki po pol metra na vse strani, z žlebovi na koncu. Zaradi tega je lopa kljub starosti odlično ohranjena. Odločil sem se, da lopo definitivno ohranim, ker je odlična in na dobrem mestu. Staro jablano (A) sem požagal, prav tako okuženo slivo (F). Veliko češnjo sem amputiral štiri glavne veje in jo tako prikrajšal za polovico. Čeprav je ogromna ni tako zelo stara in zato sem računal, da se bo lepo obrasla v nekaj letih. Rasla je namreč ob kupu gnoja, ki se je nalagal v severnem kotu parcele, poleg tega pa se vsa meteorna voda iz strehe hiše in celotnega dvorišča steka ravno nad njene korenine. Nekaj let je češnja izgledala zelo grdo, v petih letih pa si je ponovno ustvarila lepo oblikovano krošnjo. Ribez pod njo sem odstranil oz. je propadel kar sam. Na to mesto sem posadil nekaj grmovij ameriških borovnic, ki bolje prenašajo senco, pa tudi rajši jih jemo.

Na vrtu se nahaja tudi jablana na sejancu sorte jonagold (C). Drevo je kar veliko, zdravo, jabolka pa so odlična, zato tu ni bilo nobenih sprememb. Ocenjujem, da ima to drevo, ki je v fazi odraslosti še vsaj 10 -20 let preden preide v fazo staranja.

Zraven se nahaja manjša, odrasla jablana na MM-106 podlagi (D), ki je lepo rasla, cvetela, nato pa so plodovi vsako leto popadali dol do zadnjega preden je kateri lahko dozorel. Sorta je bila Zlata paramena. Zato sem se odločil, da to drevo precepim. Krošnja se je začela na višini metra in pol in imela 6 glavnih vej. Vse veje sem amputiral (premera od 5 do 10 cm) in vsako od njih precepil z različno sorto. Tako imam danes šest različnih sort na tem drevesu in vsako leto od julija do oktobra vedno kakšno jabolko za utrgat. Drevo je cepljenje odlično sprejelo, v parih letih so se vse rane popolnoma zaprle. Je pa drevo še relativno mlado, v zgodnji fazi odraslosti.

Še ena jablana raste na mojem vrtu, to je starejša voščenka (B) v fazi staranja, stara kakih 50 let. Bila je precej bolj zdrava od velike jablane (A), veje so segale do višine strehe, z gosto krošnjo, ki pa je že kazala odmiranje na posameznih delih. To jablano sem se odločil »pomladiti« z amputacijo posamznih ogrodnih vej, vendar vsako leto le po eno. Navdušen nad uspehom precepljanja manjše jablane na sredini vrta sem se odločil, da tudi to ne samo amputiram ampak nato tudi precepim. Amputirane veje so bile premera do 15 cm. Tu sem kljub postopnem, večletnem rezu posameznih vej naletel na veliko problemov. Rane so se slabo celile, dve od desetih ogrodnih vej sem moral odstraniti saj je začelo propadati lubje v pokončnih pasovih proti deblu navzdol. Večina jablane je precepljena, najstarejše veje izpred petih let so kar lepo prirasle, že dve leti dajejo plodove novih sort vendar rane še niso zaprte, zaradi starosti in debeline vej tudi verjetno nikoli ne bodo. Jablana je že v pozni dobi staranja, dela je bilo ogromno, vse rane je potrebno čim bolj pazljivo zapirati z voskom, silikonskim kitom, … . Takega projekta se ne bi še enkrat lotil, ni pa mi žal, da sem se ga saj sem se veliko naučil poleg tega pa mi je uspelo znižati jablano ki ima zelo, zelo pomembno lego. Preprečuje namreč da bi popoldansko sonce svetilo na steno in okno spalnice in zato jo nameravam držati pri življenju kolikor dolgo se bo dalo. Ker je sedaj za polovico nižja tudi ni nobene nevarnosti, da bi jo močan veter podrl na hišo. Je »centralno« drevo na mojem vrtu in ko so na njej jabolka zgleda prav čudovito – ena veja rdeča, druga zelene , tretja rumena z rdečimi lisami, …

Ker je višina krošnje jablane (B) precej nižja je tudi senca, ki jo meče nazaj precej krajša. Zato se je za njo našel prostor za še dva manjša drevesa: Asimino sorte »Sunflower« in hruško cepljeno na podlago »kutine«. Za Asimino in delno pod krošnjo večje jablane (C) se je sam od sebe zasadil črni bezeg, ki raste odlično in ga z močnim obrezovanjem držim na primerni velikosti. Pod njim, v senci dreves se nahaja kompostni zabojnik.  Še en samozarasli bezeg pa se nahaja pod krošnjo velike češnje. Asimina je odlično drevo, brez bolezni, prenese veliko več sence kot sadna drevesa. Na mesto kjer je prej rasla obolela sliva(F) sem zasadil še eno asimino sorte »Prima 1216«. Obožujem asimine! Semena prvih plodov so že posajena in čez dve leti bodo dovolj velika za cepljenje, nato pa jih bom nasadil kjerkoli bo še prostor na parceli v Mojstrani.

Še eno drevo je stalo na tej parceli preden smo se preselili sem – manjša hruška na kutini sorte »Viljamovka« (E). Čeprav je viljamovka po mojem okusu ena najboljših sort sem vseeno del hruške precepil z drugimi sortami. Predvsem glavni vrh se je zelo okrepil, prav tako sem mu dovolil rasti maksimalno v višino, saj zaradi bližine visoke grede ne želim košate hruške pač pa visoko. Seveda mora biti višina v mejah, da se da obirati plodove z povprečno lestvijo, ne pa kot v primeru velike jablane z 8m lojtro, do konca iztegnjenim obiralčkom pa še ne dosežeš najlepših jabolk. No, in po odstranitvi velike jablane (A) se je sprostilo ogromno prostora na sončnem delu vrta. Predvsem za zelenjavni vrt. Prav velikega si glede na število dreves seveda ne morem privoščiti, ga je pa bilo dovolj za dve ne tako majhni visoki gredi v obliki trapeza, na katerih se da pridelati neverjetno veliko. Predvsem kumar imamo več kot jih lahko pojemo pa sploh nobena nima niti listka nad zemljo ampak rastejo po stranicah grede. V zahodni kot vrta mi je uspelo stlačiti še dva drevesa in sicer manjšo jablano in kaki, ki jima prav tako puščam rasti predvsem v višino.  V kotu tik ob zidu pa rastejo robide in ameriške borovnice. Pred vrtno lopo kjer se je včasih posedalo v senci pa sem postavil lesen podest, okrog in čez pa železno pergolo katero je na gosto prerasel kivi. Le ta se vije tudi čez južno polovico strehe in obilno rodi, zraven pa meče gosto senco, enakovredno tisti od jablane nad leseni podest kjer radi posedamo.

Drugo popularno mesto za posedanje pa je pod gosto krošnjo velike češnje kjer stoji masivna klop iz smrekovih debel v obliki črke U, nad njo pa se vije še ena ovijalka, vinska trta, ki je že prerasla manjšo pergolo in nadaljuje svojo pot po krošnji češnje. To dodatno senči prostor kjer je klop. Lansko leto sem imel na češnji več grozdja kot češenj.

Hiša zelenjavnega vrta ni imela, je pa imela dve gredici (M) in (N) kjer so nasajene spomladanske čebulice (tulipani, hijacinte, narcise). Nekaj teh čebulic sem obdržal kjer so, v grede dodal še nekaj zelišč, odvečne čebulice pa presadil po vrtu, recimo pod hruško(E) in jablano(D). Na južnem delu grede (M) pa sem postavil zidano spiralno gredico, ki sega do višine enega metra. Tu rastejo kuhinjska zelišča, ki jih lahko gremo nabrat v copatah saj greda leži ob tlakovanem dvorišču.

Za konec moram omenit še staro kopalno kad (I), ki se nahaja pod stopnicami v prvo nadstropje. Nad kadjo je vodna pipa. Na začetku me je kad zelo motila saj ne zgleda nič kaj lepo. Na srečo se nahaja za hišo in s ceste ni vidna zato jo nisem odstranil. Danes je za noben denar ne dam preč. Neprecenljiva je, neverjetno kaj vse lahko opereš v njej. Od velikih hobukov, blatnih škornjev, vrtnega orodja, celo živega krapa lahko pustiš v njej čez noč, da se malo očisti mulja, preden ga daš v paco.

IMG_053714925364_1766352953629992_2750401880122028101_n14910537_1766352883629999_7219424806340865508_n14947809_1766352853630002_3608568307354898555_n15037212_1771133263151961_4136742997424440983_n

Kakšna prihodnost nas čaka ?

Pred tednom dni, torej konec aprila, smo bili zopet priča hudi pozebi, že drugo leto zapored. Podoben vzorec kot lani. Zelo vroča zgodnja pomlad, sadje in druge rastline so se že dodobra zbudile, nato pa mraz. Na televiziji pravijo, da letos slovenskega sadja zopet ne bo. “Pametne glave” v državnih organih iščejo rešitev 🙂 !? Iščejo rešitev v ogrevanih/klimatiziranih sejnih sobah, na sestanek so se pripeljali s potratnimi luksuznimi vozili ali pa so z letalom prileteli iz drugega konca Evrope. Ker klimatske spremembe so pomembna reč si mislijo, najti moramo rešitev. Če se ne najde nič boljšega so subvencije prizadetim kmetom ena od rešitev za naše kmetijstvo, si mislijo najbolj neumni. Mogoče pa je rešitev v postavitvi “moderne” infrastrukture, mrež, rastlinjakov in kapljično rosenje pravijo tisti, ki se jim že svita, da hrane, ki v tekočem letu ni zrasla ne moreš nadomestiti z denarjem? Malo, zelo malo pa je takih, ki razumejo, da je to začaran krog, da vsi “moderni” načini zahtevajo veliko energije, energije, ki tako ali drugače izhaja iz fosilnih goriv. Pretirana poraba fosilnih goriv plus krčenje naravnih ekosistemov, predvsem gozdov pa je ravno tisto kar povzroča klimatske spremembe. Vendar politični organi niso sposobni pogledati v prihodnjost za več kot štiri leta. Ker ne obstaja. Čez štiri leta so nove volitve in pogled naprej ne seže. Pa tudi rešitve morajo biti danes hitre, ekspresne s takojšnjimi učinki, tako kot dan današnji vse. Človeku se mudi. Že človeško življenje je kratko, kaj šele politični mandat. Podnebnih sprememb ne moremo rešiti na isti način kot smo jih ustvarili! Da povprečnemu Američanu to ni jasno, ki pod vplivom njihovih medijev verjame, da je to le zarota, to še razumem. Da izobraženim slovenskim politikom to ni jasno, to že težje razumem. Nikoli pa nisem mogel razumeti, kako lahko intelegentni okoljevarstveniki, z izobrazbo iz fizikalnih, ekoloških in podobnih naravoslovnih ved verjamejo, da bomo največji izziv človeštva lahko rešili tako, da se znebimo pokvarjenih multinacionalk in podobnih “zarotnikov”. Seveda korporativni kapitalizem multinacionalk in podobnih prispeva k poslabševanju klimatskih/ekoloških problemov. Zdaj pa se mi počasi začenja svitati. Realnost je preprosto preveč “grozna”, da bi jo ti ljudje sprejeli. Realnost, da današnji način življenja vsakega posameznika preprosto ne bo več mogoč. Ne samo, da to ni trajnostno ampak, da je današnji način zelo, zelo kratkotrajen. In to je zelo težko sprejeti. In da bomo ljudje, ki danes še nismo v pokoju ali zelo blizu verjetno ta obrat tudi doživeli. Zato ljudje, ki bi to morali razumeti, preprosto raje verjamejo, prepričajo sami sebe, da je vse to le velika globalna zarota. Ker proti zaroti se lahko borimo. Premagamo zarotnike in ohranimo naš planet!? Jaz pa se bojim, da ni tako preprosto. Realnost je, da bomo morali jesti to kar smo skuhali. Še bolj žalostno pa je, da bodo morali naši otroci in vnuki jesti to kar smo jim skuhali. Če bodo sploh imeli kaj za jesti. Zaloge hrane danes ne obstajajo več. Državni silosi pšenice, koruze, riža, osnovne hrane, praktično ne obstajajo več. Se ne splača. “Just in time” ekonomija ne potrebuje skladišč, so le nepotrebni strošek. Pridelavo hrane narekuje borza. Vse je v redu, dokler se vsako leto pridela več hrane kot se je globalno porabi (na žalost ne za vse prebivalce tega planeta). Če pridejo suše, poplave in pozebe bomo manjkajočo hrano kupili. Važno, da imamo denar. Denar kupi vse. Kaj pa ko bo leto ali dve ali več globalna pridelava hrane manjša kot je ust na tem planetu? Od kje bo prišla hrana, ki ni zrasla zaradi vremenskih ujm? Kako lahko to subvencioniramo? Zgodovina kaže, da se v teh primerih začne sebičnost, prvo za sebe. Najprej na nivoju države. Nobena država ne bo izvažala hrane, dokler je preveč lačnih ust doma. Vse pogodbe in dogovori razpadejo. Preveč lačnih ust pomeni revolucijo. Ljudem lahko zmanjšuješ standard do neke mere, groziš s prisilnimi ukrepi, da se ne upirajo. Ko pa prideš do osnovnih življenskih potreb je konec. Ljudje nimajo več kaj izgubiti. “When people have nothing more to lose, they lose it” .

Rešitev ? Mislim, da benigna in neboleča rešitev okoljskega in energijskega problema ne obstaja. Prav je, da okoljevarstveniki in drugi borci za pravičnejšo družbo izvajajo “ozaveščanja” državljanov, pritiskajo na politično vodstvo na državni in lokalni ravni, predlagajo ukrepe na vseh ravneh, seveda prave ukrepe, resnično trajnostne ukrepe, to imenujemo spremembe “od zgoraj”, “Top down”. Vendar ne smemo si privoščiti, da bi polagali prevelike upe na uspeh. Vse kar resnično lahko naredimo je sprememba sebe, svojega načina življenja in najožje družine. Temu David Holmgren pravi sprememba “od spodaj”, “Bottom up”. Uredite svoj način življenja kolikor se da trajnostno! Pridelajte nekaj svoje hrane! Zmanjšajte število kilometrov, ki jih vsako leto prevozite oz. preletite. Nehajte kupovat stvari, ki jih ne potrebujete. Predvsem ne kupujte “ekoloških” izdelkov, ki jih ne potrebujete. Lesena klop, iz naravnih materialov, ki gnije na dežju, na kateri se redko sedi, ker je na neprimernem mestu in se jo težko prestavlja pomeni posekano drevo za “brez veze”. Čez pet let bo ponovno potrebno kupiti novo. Precej bolj ekološko je kupit cenen plastični stol, ki ga lahko postavite v senco ali na sonce, tja kjer ga trenutno potrebujete. Posadite trajne rastline, užitne rastline, na vrhu seznama so seveda drevesa z užitnimi plodovi. Zmanjšajte porabo energije, predvsem pa “ujemite” energijo, ki je brezplačna. Sonce segreva hišo skozi okna, sanitarno vodo,  kamen ali beton temne barve akumulira toploto čez dan in jo oddaja ponoči. Voda, ki pade na vašo streho in zemljišče ter oddteče v kanalizacijo je izgubljena energija. Sadeži, domači in divji, ki zgnijejo nepojedeni so načeloma tudi izgubljena energija. Dva človeka, ki ob istem času potujeta po isti poti vsak v svojem avtomobilu so izgubljena energija (in izgubljena družba 🙂 ). Permakulturna literatura, predvsem dela Billa Mollisona, ponujajo obilico praktičnih rešitev kako to doseči. Ustvarite gozdni vrt, kjer je prej rasla samo zelenica. Življenje se bo naselilo samo. Skopljite vodno kotanjo in živali za katere sploh niste vedeli, da živijo v okolici vas bodo naenkrat začele obiskovat. Izogibajte se monokulturam. Raznovrstnost pomeni stabilen ekosistem, ki bo zahteval vsako leto manj dela in vsako leto več pridelka. Pridelka za ljudi in pridelka za druga živa bitja. Bodite dober zgled in ljudje vas bodo začeli posnemati, ker prepričevanje drugih je redko uspešno.

.

.

Podoben blog:
Dolgoročne naložbe za prihodnost, katerih rast je zagotovljena

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Kaj zares potrebujem ?

Danes sem razmišljal kaj pravzaprav zares potrebujem v življenju. Elementov niti ni tako veliko, mislim, da sem pokril vse meni bistvene. Povezave, ja povezav je pa precej več kot sem jih lahko narisal, recimo, da sem začrtal le nekaj najpomembnejših, nato mi je zmanjkalo prostora na papirju. Sicer pa bi bilo naivno pričakovat, da bo izpadlo nekaj čisto preprostega, če se človek loti analize samega sebe, svojih potreb s pomočjo permakulturnih metod :).

kaj potrebujem

 

 

Zimsko nabiranje cepičev

Pozimi skoraj nikoli ne hodim na parcelo, že tako ostre zime v teh krajih so na moji parceli, ki leži na severnem pobočju Mežaklje, še hujše. Sonce namreč do Valentinovega ne pogleda čez Mežakljo, samo njegov sij vidiš na smrekah, ki rastejo po vrhu grebena.

20170127_110229

Zima in še brez sonca na višini 700 metrov nad morjem pomeni ob desetih dopoldne temperaturo – 11 stopinj, temperaturi primerna pa je tudi aktivnost na parceli – nič, mrtvilo. Vse kar je živega je v hibernaciji. Drevesni brsti zaprti, polhi in miši spijo v kdo ve katerih luknjah, še stopinj zajcev in srn je zelo malo, glede na to, da je snežna oddeja stara več kot teden. Samo eno nespametno živo bitje gazi po snegu in nabira ne hrano ampak bodočo hrano bi se lahko reklo. Konec januarja je namreč pravi čas, da v sadovnjaku naberemo genetski material izvrstnih sort sadja, ki jih bomo zgodaj pomladi cepili na sejančke iz semen ali pa precepili posamezne veje večjih dreves z drugačno, bolj zgodnjo/pozno sorto.

20170127_104153

20170127_100509

20170127_100539

Brez sonca in njegove energije ni življenja in ni aktivnosti na zemlji. In vse življenje se dobesedno vrti okrog sonca, kako izsrkati čim več te, praktično edine brezplačne energije, ki je na voljo živim bitjem in seveda predvsem človeku, čigar nenasitnost nad energijo je brez primere v živalskem in rastlinskem svetu. Denar je oz. bi moral biti menjava za človeško delo/energijo in v moderni družbi za energijo iz fosilnih goriv. Svet v kakršnem živimo danes ni posledica neverjetne nadpovprečne intelegence zadnjih nekaj generacij, je posledica velike količine brezplačne energije, ki je človeštvu na voljo v zadnjih 100 do 150 let. Premog je sredi 19. stoletja sprožil industrijsko revolucijo, nafta začetek 20. stoletja pa je omogočila, da obstaja svet v katerem živimo danes. Tudi ogromno znanje, ki je na voljo danes, ljudski potencial, predvsem v razvitem svetu je le posledica, ne vzrok, visokoenergetske družbe. Ocenjujejo, da ima vsak človek, zahvaljujoč fosilnim gorivom, zagotovljeno delo več deset “energetskih sužnjev”, torej delo, ki bi ga brez nafte,premoga in elektrike moralo opraviti 30 ljudi. Za ZDA je številka do 100 energetskih sužnjev na osebo. Celo ljudje podsaharske Afrike imajo po enega, dva “energetska sužnja”.

Na žalost pa fosilne energije ni neomejeno. Kmalu, če že nismo, bomo prišli do točke, ko se bo poraba energije na planetu prenehala povečevati in začela zmanjševati. To je neizogibno dejstvo. Fosilna goriva so dar narave in sonca izpred 50 miljonov let. Težko je oceniti ker so podatki o zalogah nafte in plina zelo različni, tajni in politično prirejeni, ampak ocenjujejo, da smo vsaj pri nafti že čez polovico, predvsem pa smo načrpali večino lahko dostopne nafte, take, ki sama teče iz vrtine. Stoletna žurka se počasi končuje in treba bo začet pospravljat preden pridejo vnuki in njihovi vnuki. Še sploh slednji res ne bodo imeli lahko življenje. Brez nafte,plina in premoga, okolje onesnaženo, oropano rastlinske in živalske raznovrstnosti, razen vrst, ki se prehranjujejo z našimi monokulturnimi nasadi, ljudje jih imenujemo škodljivci.

Vendar narava na drugi strani ponuja obilico brezplačne energije, ki jo mora človek na pravem mestu in ob pravem času prestreči in pretvoriti v njemu koristno delo. Drobno seme primerne vrste, položeno na pravo mesto ob pravem času, bo dalo jeseni užiten plod z veliko kilo kalorijami. Sejanček iz jabolčnega semena, cepljen z okusno sorto bo desetletja v prihodnost oskrboval ljudi, ki bodo živeli v njegovi okolici s kalorijami energije, vitamini in minerali, praktično vse kar človeško telo potrebuje. Voda, za razliko od hrane, ni direktna energija za živali in rastline, pač pa nujno potreben medij, ki se “pretaka” skozi vse procese v živih bitjih. Sončna energija omogoča izhlapevanje vode in s tem dež, reke in na koncu lahko to pretvorimo v električno energijo. Skoraj vsa energija na zemlji je sončna energija. Drva, premog, nafta, plin so le skladiščena sončna energija preteklih obdobij. Vetrna energija je ravno tako le transformirana sončna energija. Na koncu ostanejo le še jedrska, geotermalna in plimovanje kot “nesončne” energije. Jedrska je pred petdesetimi leti veliko obetala, na koncu smo ugotovili, da kvalitetna uranova ruda ne leži kar ob cesti. Geotermalna je aktualna le v določenih delih sveta (Islandija), v Sloveniji jo imamo le za kak bazen v termah napolnit, drugače je pa vsa voda, ki pri nas priteče izpod zemlje, ledena kot hudič! Plimovanje ima nekaj potenciala, predvsem tam kjer je razlika med plimo in oseko zelo velika, ampak fosilne energije, ki jo svet porablja danes ne moremo nadomestit z obnovljivimi pa tudi nobene neobnovljive nimamo več na zalogi!

20170127_114130

20 minut do 12. ure sem dočakal “sončni vzhod”. Sonce je ravno pred “luknjo” v grebenu Mežaklje, edino mesto kjer na ta dan v letu pogleda čez. Trajalo je cirka 15 minut. Potem zopet mrak in mraz! Ampak ga je bilo vredno počakat! Par fotk in že se vračam nazaj v Kranj s polno torbo cepičev.

 

20170127_105040-1

20170127_115053